Zgodbe v knjigi Žabja molitev prihajajo iz različnih dežel, kultur in religij. Pripadajo duhovni dediščini - in ljudskemu humorju - človeškega rodu. Avtorjevo poslovilno darilo.

Ko je brat Bruno neke noči molil, ga je motilo žabje kvakanje. Poskušal je odvrniti pozornost od glasov, toda zaman. Zato se je zadrl skozi okno: "Tiho! Molim." Brat Bruno je bil svetnik in zato je bilo njegovo povelje takoj izpolnjeno. Vsa živa bitja so utihnila, da je nastala tišina, potrebna za molitev.

Toda sedaj je začel drug glas nadlegovati Brunovo molitev - notranji glas, ki je govoril: "Morda ugaja Bogu kvakanje te žabe prav tako kot tvoje petje psalmov. "Kaj lahko Bogu ugaja pri kvakanju žabe?" je posmehljivo zavrnil Bruno. Toda glas ni odnehal: "Zakaj, misliš, je Bog izumil glas?"

Bruno se je odločil, da bo ugotovil zakaj. Nagnil se je skozi okno in ukazal: "Poj!" Žabino umirjeno kvakanje je napolnilo zrak ob spremljavi vseh žab v soseščini. In ko je Bruno spremljal glasove, mu naenkrat niso več zveneli predirljivo, ker se jim ni več upiral. Zdelo se mu je, da v resnici polepšajo nočno tišino.
Ob tem odkritju je njegovo srce zaživelo v harmoniji z vesoljem in prvikrat v življenju je razumel, kaj pomeni moliti.

Anthony de Mello (1931-1987) Indijski jezuit, mistik in duhovni pisatelj.

Rojen v Santa Cruzu v Indiji v katoliški družini. Leta 1961 je bil posvečen v duhovnika. Po diplomi je v ZDA študiral psihologijo. Gladko je govoril dva indijska jezika, angleško in špansko. V Indiji je opravljal različna služenja. Leta 1972 je ustanovil in vodil Inštitut za pastoralno svetovanje in duhovnost, pozneje preimenovan v Inštitut Sadhana  (»pot do Boga«). Umrl je nenadne smrti, na potovanju v New Yorku.

Njegove knjige so hitro postale uspešnice, ne samo pri katolikih, ampak pri ljudeh vseh verstev sveta kot tudi pri tistih, ki ne pripadajo nobeni organizirani religiji. Prevedene so v več kot dvajset jezikov. Uspeh njegovih knjig in videokaset s predavanji, ki pogosto presegajo katoliško doktrino, je po njegovi smrti sprožil poskuse nekaterih vatikanskih kardinalov, da bi prepovedali izdajanje de Mellovih knjig.  De Mello je ljubil zgodbe: »Najkrajša razdalja med človekom in resnico je zgodba.«  Njegova predavanja in seminarji so pri mnogih ljudeh povzročili globoke notranje spremembe. Bil je zabavljač, pripovedovalec zgodb in izzivalec. Prikazoval je reči na neobičajne načine in vodil ljudi, da so prišli v stik sami s seboj in mnogi so poročali o doživetju globokega notranjega miru. Vedel je, da raje kot veliko besed o Bogu, ljudje želijo začutiti Boga.