»S prebiranjem planinskih spisov bomo Tumo bolje spoznali, ne samo tako, kakor nam je nekako najbolj poznan - kot strogega in resnega (zapisovalca podatkov), pač pa tudi kot človeka, ki zna gorski svet, naravo in tamkajšnjega človeka dobro razumeti in globoko doživeti. V spisih bomo našli nekaj izredno lepih razmišljan, v katerih komentira nekatere dogodke ali občuduje naravo in gorski svet.« (Spremna beseda, Vladimir Habjan)

Čeprav so Planinski spisi nastali v koraku s potrebo časa, ko so bili planinski vodniki po slovenskih pokrajinah redkost, niso zgolj suhoparni zapisi o stezah in skalah in pravilnih smereh. Opise poti spremljajo duhovite domislice in spomini na pohodniške dogodivščine.

Redkost niso niti etnološka in gospodarska opažanja, ki so v svojem času pri akademskih krogih povzročila kar nekaj hude krvi. Velika vrednost knjige pa se skriva prav v popisih ljudskih zgodb, pripovedk in značilnosti krajev, skozi katere je Tumo vodila pot. Vse skupaj pa prekriva oblak skorajda že mističnih podoživetji enega prvih slovenskih alpinistov sploh ujetega v objem narave. Zbrani Tumovi spisi so dragocenost za vse ljubitelje gora in pomemben prispevek h gorniški kulturi na Slovenskem.

Planinske spise spremlja ponatis Imenoslovja Julijskih Alp. Prvič so bili objavljeni leta 1929, nastajali so dobrih 30 let. V tem času je Tuma obdelal območje celotnih Julijskih Alp. Preko vodnikov in domačinov (kmetov in pastirjev) je zbral in popisal številna slovenska krajevna in gorska imena. S tem je bilo pozabi ukradenih kar nekaj biserov slovenske kulturne dediščine. Kar kaže na to, da je Tumovo miselno pot zaznamovala izjemna skrb za slovenski jezik.

Ohranjanje domačih slovenskih krajevnih imen in odpravljanje napačnih, popačenih ali tujih sta bili glavni gibali njegovega jezikoslovno-raziskovalnega dela. Imenoslovje kot način močnega doživljanja okolja je rdeča nit skoraj vseh njegovih potopisov in opisov.