RUMENA, ZELENA, MODRA, RJAVA

Pesniška zbirka

Arhitektura domala vseh zbirk poezije je gradnja lastnega kozmosa. Avtor ga ustvari, oblikuje, mu določi koordinate v vesolju, smer in hitrost vrtenja. Tudi delo Rumena, zelena, modra, rjava zarisuje svet od njegove geneze naprej. O začetkih sveta pravi neka druga knjiga, da je zemlja bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami. Podobno je s svetom Novakovićeve tokratne zbirke. A namen tega sveta ni creatio ex nihile, iz nebivanja v bivanje in stvarjenje človeka kot njegovega gospodarja.

Svet je že poseljen, civilizacija ustaljena, urbanistični načrti vključujejo ulice, pločnike. Prvi dan ni prvi dan sveta kot tabule rase, je dan prebujanja moškega ali njegove moškosti. Začne se z jasnino po dežju. In kot je nekoč prapok omogočil nastanek vesolja, posledično pa združevanje materije v gmoto, v kroglo, ki je kasneje postala naš planet, je tu prapok nadomestil krik prebujenega moškega, z odtenkom vzburjenja v glasu.

prenehalo je deževati.
zgrbljena drevesa,
ki so rasla ob pločnikih,
so bila črna in mokra.
oblaki so se razposajeno
podili po nebu.
prijeten vonj
po zgodnji pomladi
je prežemal zrak.
zakričal sem.
v iskreče se jutro.
z odtenkom vzburjenja v glasu.

Že druga pesem nam da svetlobo. Bog je rekel: "Bodi svetloba!" In nastala je svetloba. Novakovićev svet dobi svetlobo s prisotnostjo ženske.

ostanki nočne miline.
/ ... /
nato belina.
svetloba.
veliko svetlobe.
in bujno listje in trave.
/.../

To sonce, prispodoba ženske, vzhaja in zahaja, določa dneve in letne čase, omogoča lesketanje morja, enako kot daje in ohranja življenje ter omogoča rast. Z žarki ščegeta po licih ali razpodi meglice. Čeprav ostaja visoko na nebu, neulovljivo in zaslepljujoče, je svet odvisen od njegove navzočnosti. Moški se ga nikjer nima namena polastiti; ženska je največkrat zgolj prisotna ali soudeležena. O njej sami ne izvemo veliko drugega kot to, da je in da vznemirja. (V tem smislu lahko rečem, se bere dokaj tipično moško pisavo.)
V tretji pesmi se kot gradnik sveta zariše še poljub, poljubi. (On poljublja njo.) Zbirka je z uvodnimi pesmimi zakoličena. Moški - ženska - erotična vez med njima.
Najbrž je erotika (erotični naboj, ki ga najpogosteje prepoznamo kot odnos med moškim in žensko, saj nam je izkustveno najbližji) le redko prvi ali zavestni vzgib za literarni zapis. A gotovo je ravno erotika nujni pred-čar, pra-mikavnost, da se zgodi ustvarjalna beseda. V igro se ne spustiš, če te ne vlečejo nevidne niti. Poleg tega je v literaturi mogoče vse, udejanjen odnos z njo pa se lahko razvije bodisi v avanturo bodisi v zvestobo in brezpogojno predanost. Z literarnim jezikom si pač težko v razmerju, če nisi njegov ljubimec/ljubica.

Iz pričujoče zbirke poleg erotičnega naboja pronicajo še drugi momenti. Približevanje ženski se odvija nežno in lahkotno ter da priložnost času, da se odvija počasneje, oziroma da se v času opazi razpoke, skozi katere vdirajo običajne lepe podrobnosti. Ki bi lahko povsem neopažene šle mimo. Kar se tudi zgodi, ko mladostniško vznesenost leta zabrišejo in pohodijo. Podrobnosti nam vzamejo leta. Te podrobnosti Novaković gradi predvsem iz obilja zvokov (zamolklo grmenje; škripanje gugalnice; otroško čebljanje), glasbe (pomirjujoči zvoki čela; ramonesi preigravajo tri akorde), vonjev (vonj po pokošeni travi; smrdljiva srajca; diši kot marelica), razpona dneva (viharno popoldne; topel oktobrski večer), mesecev in letnih časov (v julijski sončni bleščavi), krajev iz avtorjevega otroštva, ljubljanskih ulic, kjer danes živi, pa spet ogromno svežih podob iz narave. Pesmi si prizadevajo biti lahkotne in neobremenjene, osrediščajo se na čutne zaznave. Glede zadnjega se v tem delu zgodi crkljanje z barokom.

Zbirka in pesmi v Rumena, zelena, modra, rjava niso hermetično zaprte, avtor jim odpira okna in jih prezrači z nekaj zelo osebnimi, intimnimi izpovedmi. Previdno in premišljeno jih umesti na zibajoče plivkanje ostalih pesmi, njihova iskrenost ni podana kot temno depresivno polnilo. Ritem v njih, njihova spevnost je enaka ostalim. Pesnik v svetu, polnem sproščenosti, razigranosti, frfotavosti, ne more mimo senc in bolečin. Tudi te ga po svoje mikajo in drzne se jim prepustiti. Dovoli nam prisostvovati notranjemu trenutku nepojasnjene groze in strahov, obžalovanju za prezgodaj končanim otroštvom, pogrešanju tesnejših stikov z očetom, predsodkov, ki jih je zaradi svoje južnjaškosti kdaj deležen, spominja se sorodnikov, razmišlja o umrljivosti in prizna željo po izstopu s tega ter pobege v drug svet, v deželo punkrocka in rock´n´rolla. Med vidnejše osebne pesmi lahko uvrstimo naslednjo, ki je najzgovornejša glede avtorjevega prepoznavanja lastne umeščenosti v krog sodobnikov.

mi se ne vrnemo zvečer.
ne zvečer ne zjutraj.
ne ponoči ne podnevi.
nikoli, brezglavi jezdeci smo.
preprosto se ne vrnemo.
obtičali bomo na kakem podstrešju,
zaprašeni, umazani.
prekriti s pajčevino.
ali na kaki stojnici,
poceni neuporabne stvari.
malo rabljene ali pa sploh ne.
vseeno.
mi se ne vrnemo.

Pesem mi se ne vrnemo (naslove dajejo zadnji verzi) je namig na antologijo slovenskih pesnikov, ki so v literaturo vstopili po letu tisoč devetsto devetdeset z naslovom Mi se vrnemo zvečer (iz pesmi Jureta Jakoba, med najmlajšimi avtorji antologije). Novaković se prepozna kot enega izmed avtorjev na drugem bregu. Navidez grenko pripomni: Obtičali bomo na kakšnem podstrešju ... malo rabljeni ali pa sploh ne. Hkrati komunicira s svojimi prejšnjimi deli, saj pravi brezglavi jezdeci smo. Brezglavi jezdeci je njegova prejšnja, zadnja zbirka pesmi, če izvzamemo pesmi za otroke oziroma slikanico.

Novica Novaković, brezglavi jezdec, se ne spušča v nenapisana pravila, ki jih določajo posamezni literarni krogi. Hodi svojo pot, četudi to včasih pomeni zaobiti kakšno antologijo in morda celo obtičati na podstrešju ali na bolšjem trgu. Takšen odnos do sebe pa si lahko privošči le izjemen avtor.

Novica Novaković (1965, Ljubljana) je diplomiral leta 1989 na ljubljanski pravni fakulteti. Piše poezijo za male in velike. Za otroke: Čudnolike slike (1997), Nekaj čisto pravih (1998) in Biba, pridi v mojo dlan (2004). Za odrasle: Raztegljiva tetovaža (1990), Fatamorgana ali Kankan nekega klovna (1993), Zapeljevanje (1995), Veličanstvo Užas i druge pesme strave (1996; v srbohrvaščini) in Brezglavi jezdeci (2002). Član Društva slovenskih pisateljev. "Zadnji" dobitnik Goranove nagrade za mlade pesnike, najprestižnejše ex YU nagrade za rokopis prve zbirke. S svojo poezijo se sprehaja od nadrealizma, prek ludističnih sonetov, pesmi v prozi in pesmic za otroke do pričujočih liričnih miniatur - glede tega je edinstven v sodobni slovenski poeziji.