Snov za roman je zajeta iz zgodovinsko izpričanega dogodka, da je sloviti angleški kralj Rihard Levjesrčni na povratku iz 3. križarske vojne v Palestini doživel brodolom v okolici Ogleja. Rešil se je s peščico ljudi iz spremstva. Kljub že itak hudi nesreči pa so se njegove težave šele začele, saj ga je goriški grof zasledoval, da bi se skupaj z drugimi evropskimi velikaši maščeval za zamere iz prejšnjih časov in spletke v sami Sveti deželi.

Kljub Rihardovemu izmikanju med begom čez Goriško in po vzhodni Benečiji proti Koroški, od koder se je skušal prebiti proti zahodu do Anglije, kjer mu je brat skušal prevzeti pre-stol, so ga malo pred Dunajem prijeli ter ga več let skrivali po ječah na različnih gradovih, da bi zanj izsilili izjemno visoko odkupnino. To uspe zbrati, nakar ga izpuste, a le par let za tem umre med spopadom na Francoskem. Pripoved poslušamo iz ust meniha, dobrega kraljevega prijatelja ter zaupnika.

Roman je nadvse aktualen, saj iz današnje, zelo oddaljene perspektive, odslikava komajda kaj spremenjene ‘globalne’ razmere, tisočletni spopad med Vzhodom in Zahodom, zablode ‘usmerjevalcev mednarodnih dogajanj’, intimne stiske posameznikov, kot bi od časa do časa zgolj obrisali prah s preteklosti ...

Jedro pripovedi, brodolom in beg Levjesrčnega, služi za prikaz takratnih razmer med evropskimi vladarji in njimi ter cerkveno
hierarhijo, predvsem skozi priprave in ozadja križarskih vojn. Posebna pozornost je namenjena spopadu med islamom in krščanstvom, vprašanju Judov v tistem času itd.

Dodatna draž te zgodbe je, da so naši kraji, Goriška in Koroška, povezani s slovitimi zgodovinskimi osebnostmi; poleg kralja Riharda Levjesrčnega srečamo še nemškega cesarja Friderika Barbarosso, ki tragično premine prav med križarsko vojno, francoskega kralja Filipa Avgusta itd. Naše ozemlje, na katerem se odvijejo ti dramatični dogodki v 12. st., hkrati omogoča oris usodne ukleščenosti slovenskega naroda v romanskem in germanskem primežu.