Pesniška zbirka

POSLEDNJI SONET ZA LAURO

Ne smem več prisegati
na prihodnost, No, zdaj, po vsem,
mi je tvoje trpljenje - naslada,
toliko bolje, ker vem,

da že dolgo čakaš na moj pogled,

preveč ponižno. Ti si tako ali tako
navajena na podobo bivanja

v večnem krogu.

...

V tem medsebojnem prelivanju motivov pa ohranja Goranović enovito lirsko dikcijo, v kateri preseneča umirjena, pretehtana in izborno žlahtna oblika govora, ki je daleč od ekstatičnih vzklikov, beleženja množično-medijskih bliskov ali avtistične osredotočenosti na lastni jaz. Se pravi, daleč je od tistih novatorskih stilističnih prijemov, ki jih mnogi sodobni pesniki doživljajo kot imperativ sodobnega fragmentiranega časa, v katerem pa se žal prehitro in preveč pogosto spregleduje prav to, da zahteav po vselej novem v bistvu ni nič drugega kot zahteva književnega tržišča, ne pa eksistencialnega premisleka.