ATLANTIDA (mehka vezava)

ATLANTIDA - NAJVEČJA SKRIVNOST ZGODOVINE KONČNO RAZKRITA

Mit Atlantide vznemirja že stoletja. Človek še vedno išče legendarni otok, najrazvitejši kraj, katerega ljudstvo je živelo v harmoniji in velikem bogastvu. Popolna družba, ki so jo nekoč davno nenadoma potopili valovi, ni pustila nobenega ključa za razkritje svojega položaja in skrivnosti za svojimi zidovi. Ali pa ga le še ni nihče našel?

Nekega dne se arheologu Jacku Howardu, enemu najbolj cenjenih strokovnjakov, nasmehne sreča. Velika sreča. Medtem ko njegova skupina raziskuje homerske razbitine v Sredozemskem morju, Jack odkrije nekaj kar bi lahko bil ključ do izgubljenega mesta. Odloči se, da bo poskusil najti to, kar človek išče že tisočletja.

A njegova dejanja nekdo budno spremlja...Jack se s skupino strokovnjakov nenadoma znajde ujet v igro življenja. Kajti tisto, kar odkrije Jack, presega njegove najbolj nore sanje. Da jih uresniči, plača grozljivo ceno ...

ATLANTIDA je branje, ki ga ne boste mogli odložiti, spreten pisateljski podvig, ki osvetljuje zgodbo, še vedno zavito v skrivnost. Katere so bile najgloblje skrivnosti Atlantide in zakaj nas še vedno vznemirja? Deloma triler, deloma zgodovinski roman, deloma pustolovska zgodba...
In tokrat bi vse lahko bilo res ...

"Večjemu delu sveta je nekoč vladal mogočen imperij. Njegovi vladarji so živeli v veliki trdnjavi, visoko nad morjem, imela je krasen labirint hodnikov, kakršnih nikoli več ni bilo moč videti. Bili so spretni obdelovalci zlata in slonovine in neustrašni bikoborci. Nato pa so, ker so izzvali Pozejdona, boga morja, v mogočni povodnji trdnjavo pogoltnili valovi in njenega ljudstva niso videli nikoli več."

Odlomek iz prologa

Starec je podrsaval z nogami po tleh, se ustavil in dvignil glavo, tako poln spoštovanja, kot je bil, ko je prvič stal pred templjem. Kaj takšnega v njegovih rodnih Atenah še niso zgradili. Zdelo se je, da visoko nad njim mogočna vrata nosijo vso težo neba, saj so velikanski stebri metali sence v mesečini daleč prek obzidja templja v svetlikajoče se prostranstvo puščave. Pred njim so se grozeče dvigali nizi ogromnih stolpov, ki so se nadaljevali v odmevajoče preddverje. Njihova zloščena površina je bila pokrita s hireoglifskimi napisi in visokimi človeškimi oblikami, komaj vidnimi v svetlobi prasketajoče bakle.

Edini namig tistega, kar je bilo v temi, je bil šepetajoč, hladen vetrič, ki je s seboj prinesel zatohel vonj po kadilu, kakor da bi nekdo pravkar odprl vrata dolgo zapečatene grobnice. Starec je drgetal kljub premagovanju, njegovo mirno vedenje se je za trenutek umaknilo nerazumnemu strahu pred neznanim, strahu pred močjo bogov, s katerimi se ni mogel pomiriti in ki se niso zanimali za blagor njegovega ljudstva ...