Sredi zvezd, noč in dan se vrti ta svet,
zemlja pleše, tja med zvezde.
Pade sneg, pride maj,
pride spet jesen,
tisoč let že zemlja pleše.
(Zemlja pleše, Gregor Strniša)

Spoznali bomo Marjano takšno kot je bila, njeno ljubezen do petja in ljudi, očaranost z očetom… Katarinine besede so krepko podprte s fotografijami iz Marjaninega družinskega albuma in različnih arhivov. Ob listanju nam bodo v ušesih ponovno zazvenele lepe popevke, ki jih je prepevala Marjana Deržaj: Vozi me vlak v daljavo, Poletna noč, Telstar, Ptičje strašilo, Zemlja pleše, Orion, Naš mali avto, Ko gre tvoja pot odtod... Lahko bomo pokukali v čudovita petdeseta, šestdeseta, sedemdeseta, osemdeseta. Vsekakor si bomo lahko privoščili čas, ki ga ni več in bo še čez tisoč let.

Kaj leto, leta so hitro naokoli. Tudi to leto, ko Marjane Deržaj ni več (18. januar 2005), je hitro zdrsnilo skozi vsakdan. 23. maja 2006 bi upihnila 70 svečk na torti.

Katarina Lavš je prijateljevala z Marjano. Njun čas je ujela, že pred leti za revijo Stop in Teleks v podlistkih.

"Čez tisoč let, ko naju ne bo več,
na nebu Orion sijal bo še,
poljubi me za tisoč dolgih let,
ko mlad par se bo poljubil spet."

(Orion, Gregor Strniša)

Katarina Lavš, diplomirana psihologinja in pedagoginja, je druženje z Marjano Deržaj »zavarovala« pred pozabo tudi z monografijo, ki jo predstavljamo na teh straneh. Za seboj ima bogate izkušnje novinarke, scenaristke otroških in dokumentarnih oddaj, urednikovanja v izobraževalnem programu, vodenju omizij, pisateljevanja, poučevanja… Več kot tri desetletja prostovoljno dela na področju duševnega zdravja. Precej svojega čas namenja nemočnim, odrinjenim in izrinjenim na obrobje. O sebi pove: "»In sem hvaležna vsem in za vse, kar me je po ovinkastih, nemalokrat z grobim kamenjem posutih poteh pripaljalo do neke preprostosti, skromnosti, ljudomilosti in osmislilo moje iskanje sreče. Vsi hodimo za njo. Sama se bojim, da bi jo našla, najlepša je biti v hoji za njo. V hoji za srečo, za samim seboj in seboj in prek sebe prihajati k ljudem; v podarjanju časa, v osrečujočem »biti«, ki je najboljši napoj za ozdravitev nemalokrat trpke, grenke, boleče in pogubne »imeti«."

"V hoji za srečo, za samim seboj in seboj in prek sebe prihajati k ljudem; v podarjanju časa, v osrečujočem »biti«, ki je najboljši napoj za ozdravitev nemalokrat trpke, grenke, boleče in pogubne »imeti«. "

Likovna podoba knjige: Polonca Strman