USTVARJALNI ČLOVEK

V zbirki esejev nemški psiholog in kulturolog judovskega rodu Erich Neumann, eden najpomembnejših, a tudi najizvirnejših učencev znamenitega C. G. Junga, išče globinske osnove in bistvo človeške ustvarjalnosti ter povezavo človeka z njegovimi transpersonalnimi pratemelji. Ustvarjalno bistvo človeka opazuje predvsem pod vidiki spreminjanja, izkušnje enotne resničnosti, smisla in miru kot simbola življenja. V razumevanju povezanosti ustvarjalnosti s simbolno resničnostjo po avtorjevih besedah leži ključ za vpogled v bistvo človeka in sveta.

Avtor se v zbirki razprav, naslovljeni Ustvarjalni človek, osredotoča na problematiko ustvarjalnega posameznika, vendar ne raziskuje le umetniške ustvarjalnosti, temveč naravo ustvarjanja nasploh. Največji del svojega zanimanja pa kljub temu posveča prav umetnikom, nenazadnje zato, ker je narava ustvarjalnosti pri njih morda najbolj eksplicitno izražena.

Poiskati poskuša vzroke za ustvarjalnost, pokazati razliko med "normalnim" in ustvarjalnim človekom, razložiti vzvode, ki nekega človeka pripeljejo do nevroze, drugega pa do ustvarjalnosti. Te vzroke najde v močnejši povezavi ustvarjalnega človeka z arhetipskim, zaradi česar se ustvarjalni človek teže prilagaja kulturnemu okolju in njegovim zapovedim, saj tega - arhetipskega - sveta pravzaprav nikoli zares ne zapusti ...

Erich Neumann (1905-1960) je bil rojen v Berlinu, kjer je študiral psihologijo, medicino in filozofijo. V analitični psihologiji se je izpopolnjeval pri slovitem C. G. Jungu. 1934-ega je emigriral v Izrael in tam umrl. Njegove razprave o umetnosti so mu prinesle nesmrtnost.