Knjiga je sestavljena iz petih pisem, ki na, približno, 180-ih straneh opisujejo avtorjevo srečanje z ameriško vojno proti terorizmu. Dogodki 11. septembra in po njem ga, enega redkih, pripravijo do odkritega in glasnega razmišljanja in uvida, da se je človeštvo znašlo na razpotju, ki ga bo zaznamovalo za vse večne čase. S svojim pismom »Dobra priložnost«, objavljenim v Corriere della Sera 14. septembra 2001, hoče pritegniti ljudi k razmisleku o upravičenosti vojne proti terorizmu, o ne-nasilju kot edinemu možnemu koncu nasilja in o nujnosti, da zahod sprejme odgovornost za svoja pretekla dejanja na Srednjem Vzhodu tako, da predstavi, ne le svoje poglede, ideje in zgroženosti, kot se je to v tistem času večinoma dogajalo, ampak tudi človeško plat islamskega spora z zahodnim svetom.

Nasprotno želenemu, zbudi glasno lajanje psov sovraštva in vojne, ki jih ni moč več ustaviti, in se, zgrožen nad tem, kako malo človečnosti in človeškega razuma je še ostalo na svetu, odpravi na potovanje v Pakistan in Afganistan, da bi si od blizu ogledal tudi to vojno, kot si je že mnoge pred tem, in poskušal najti, ter ljudem predstaviti neko resnico, neobremenjeno s pro-ameriškim anti-propagandističnim bombardiranjem.

V knjigi se prepletajo srečanja z različnimi dogodki in osebami, tako ali drugače vpletenimi v vojno in poglobljena opažanja iz potovanja od Indije, preko Pakistana v Kabul in nazaj, ki zgodbo povezujejo z rdečo nitjo – začutiti vzdušje med ljudmi, poskušati razumeti njihovo resnico, ki iz dneva v dan postaja bolj krvava in še bolj sovražno naperjena proti Ameriki. Že samo po sebi zanimivo vsebino, ki nas postavi v vojno dogajanje v Afganistanu, katerega smo virtualno vsakodnevno spremljali iz domačih naslonjačev, avtor še okrepi s poznavanjem zgodovinskih in družbenih razmer ne le Afganistana in Pakistana, temveč celotne jugovzhodne Azije ter razlago določenih, nam tujih, nedoumljivih in s predsodki obremenjenih družbenih fenomenov tam živečega ljudstva paštun, kot so njihova trdoživost in bojevitost, burka, šeriatsko pravo, tradicionalna prepletenost vere in posvetnega življenja, konflikt z modernizmom, resnična vloga talibanskega režima, pojav terorizma in Osame bin Ladna.

Potovanje je zaznamovano z avtorjevim neprestanim razmišljanjem o smiselnosti te vojne proti terorizmu, ki jo imenuje vojna laži, o posledicah materializma, cinizmu in odsotnosti vsakršnih človeških vrednot zahodnega sveta, o posledicah nasilja, zatiranja in netolerantnosti do drugačnosti, o glasu znotraj nas, ki mora postati slišen in slišan, in še in še. Ne gre za filozofsko razpredanje o vprašanjih, ki so večna, temveč za zelo konkretna vprašanja, ki zahtevajo konkretne odgovore. Iskanje le teh in iskanje »njegove« resnice apelira na bralca zelo neposredno in se ga dotakne v tistem delu njegovega srca, kjer domuje zaupanje v človeštvo in človeški rod.

Bralca s svojim realističnim in doživetim pripovedovanjem, vplete v neposredno družbeno dogajanje in mu na ta način išče prostor in držo v sedanjem svetu tudi tako, da ga sooča z relativnostjo resnice, ki jo poznamo, in mu daje spodbudo, iztočnico in celo dovoljenje za lastno razmišljanje. Pomen knjige: Knjiga je sporočilno izredno močna in samosvoja. Predstavi zamolčano resnico in hkrati ohrani distanco do obeh »sprtih« strani, zavzame pa se za, v tem zgodovinskem trenutku, samosvojo in nepojmljivo rešitev – ne-nasilje, dialog in strpnost.

Avtor kar se da objektivno »išče resnico«, kot pravi sam, a pri tem ne ostaja neopredeljen in mlačen. S svojim peresom se dvigne v višine duha in razmišljanja in se spopade s »svojimi« sovražniki - ignoranco, globalizacijo, netolerantnostjo, potrošništvom in občutkom večvrednosti, ki nas poneumljajo iz dneva v dan. Neverjetna in fascinantna je humanistična drža avtorja, s katero nas pelje skozi potovanje, luciden um, ki ne neha upati v človečnost, in katero poskuša ponovno izumiti, potem, ko se je le ta z dogodki okrog 11. septembra izkazala za izgubljeno, tako da je ena redkih knjig in avtorjev v zadnjem času, s katerimi se zahodni duh lahko identificira, še posebej mlada generacija.

V danem trenutku je izredno aktualna, saj opisuje vojno v Afganistanu in začetek splošne vojne proti terorizmu in se sooča z globokimi, moralno in filozofsko zapletenimi vprašanji vojne, terorizma, človeške ignorance in nasilja na začetku 21. stoletja. Vendar teh obširnih tem ne razpreda z jalovim opažanjem neustavljivih dogodkov, temveč potom svojega izrednega poznavanja korenin in vzrokov trenutne »svetovne krize« direktno nagovarja bralca in njegovo dolžnost do sebe in drugih. Bralcu se približa z lastnim, človeškim in s politiko neobremenjenim razmišljanjem, iz katerega izžarevajo naravni in univerzalni zakoni življenja.

"Te vrstice pišem iz skromnega gostišča nasproti glavnega bazarja v mestu, kjer se srednjeveška množica bradatih in v turbane ovitih mož, zavita v sinje modro meglico izpuhov avtobusov in motorčkov prepleta z osli, konji, vozovi in samokolnicami. Afganistanska meja je sto kilometrov stran in to mesto, potuhnjeno v kotanji, obdano z odljudnimi, pustimi gorami sivo rdeče barve, je ena izmed plaž, do katere malodušno segajo valovi bližnje vojne, ki za seboj puščajo običajne človeške sledi brodoloma: begunce, sirote, ranjence, berače.

Ni mogoče narediti par korakov ne da bi se vam bližale mršave in proseče roke in prazni pogledi žensk izza burke. Uspel sem najti sobo tukaj zato, ker je ameriški »turist«, ki je pred tem bival v njej, nekega jutra odpotoval v Afganistan in se ni več vrnil. Prva različica njegovega izginotja je bila ta, da so ga prijeli talibani in ga obesili kot agenta CIA-e. Druga, da je bil ubit v nekem oboroženem spopadu. Talibani so preprosto dejali, da se truplo nahaja v bolnišnici v Kandaharju, in da ga lahko pride iskat kdor hoče. Nihče ni prišel, zato je lastnik gostišča ponovno oddal sobo.

Kot je povedal, se je amerikanec dal klicati »major«, govoril je par lokalnih jezikov, vsem pa je razkazoval debele zvitke dolarjev. Kdo ve, kdo je bil v resnici in kaj se je dejansko zgodilo. Celo o takšni mali zgodbi je postalo skoraj nemogoče dognati dejstva."

Tiziano Terzani, italijanski novinar in pisec, po katerem se imenuje ena najuglednejših italijanskih novinarskih nagrad, je bil trideset let dopisnik Der Spiegla iz Azije. Pisal je tudi za Repubblico, Espresso in Corriere della Sera. V dolgoletni novinarski karieri je objavil številne knjige, v katerih je pisal o vietnamski vojni, Kitajski po Mau in razpadu Sovjetske zveze, pa tudi o svojih razmišljanjih o nevarnostih globalizacije. Njegova dela so prevedena v številne jezike, Pisma proti vojni tudi v slovenskega.