Mala likovna teorija

Temeljni učbenik likovne teorije na visokošolski ravni in obenem široko uporaben priročnik povezuje likovno teorijo in psihologijo. V likovno teorijo vpeljuje psihološko-likovno smer. Avtor prodorno in pronicljivo povezuje umetnost, mišljenje in posameznikovo doživljanje sveta. Sprašuje se o ozadju likovnega izraza v značilnih umetnostnih obdobjih in njegovi pogojenosti z osebnostjo umetnikov.

Enkratno in nestandardno delo s področja likovne teorije povezuje umetnost z mišljenjem, posameznikovim doživljanjem sveta in širšim družbenim okvirjem. Knjiga, ki je hkrati tudi temeljni visokošolski učbenik likovne teorije, uvaja psihološki pristop v likovno teorijo.

Čuti, čustva, intuicija in razum se pri likovnem ustvarjanju prepletajo, zato jih avtor celovito vključuje v svoja prodorna in pronicljiva miselna snovanja. Zaradi njegovih spoznanj je "Mala likovna teorija" velika. Bogato besedilo nadgrajujejo in teoretične prijeme ponazarjajo skice ter barvne slike in fotografije.

Dr. Milan Butina v prvem delu knjige (prva štiri poglavja) piše o psihologiji občutenja in zaznavanja, o njeni vključenosti v likovno teorijo ter njeni uporabnosti pri likovnem delu. V drugem delu (peto poglavje) pa povezuje temeljne likovne prvine s psihološkimi tipi, kot jih je opredelil Carl Gustav Jung.

V prvem poglavju avtor govori o svobodni izbiri likovnih prvin v umetniškem delu, povezanosti umetnika in gledalca ter likovnih čutih. Pri slednjih izpostavi vid, čeprav kasneje opozori, da likovno ni zgolj vizualno. Drugo poglavje začne s temeljnimi likovnimi prvinami (oblika, točka, linija, svetlo – temno in barva). Nadaljuje z orisnimi, nato pa se loti orisanih likovnih prvin (oblika, lik, forma, volumen in masa). Obdela likovne spremenljivke (velikost in težo, položaj in smer, položaj in težo, položaj in hierarhijo, smer, rast, število, gostoto, teksturo) ter se dotakne realnega prostora, prostorskega križa in prostorskih ključev. Poglavje zaključi z likovno prvino ploskvijo in dojemanjem likovnega prostora.

Tretje poglavje se ukvarja z likovnimi prvinami in njihovimi medsebojnimi odnosi ter modelacijo in modulacijo. Ob koncu avtor predstavi tudi Kleejevo vrednotenje likovnih prvin in generativno shemo likovnih prvin. V četrtem poglavju se Milan Butina sprašuje o obstoju likovnih jezikov. Ugotavlja sovpadanje likovnih prvin in likovnih gramatik, zaključi pa s povezavami med likovnimi gramatikami in likovnimi stili.

Peto, zadnje poglavje je v celoti posvečeno prepletanju likovnih prvin in Jungovih psiholoških tipov. Najprej se ukvarja s splošno Jungovo psihologijo (odnos med zavednim in nezavednim, arhetipi, psihične funkcije). Nadaljuje z introverzijo in ekstraverzijo ter razdela psihološke tipe (racionalni, občutenjski, intuitivni in čutni tip). Sledi povezovanje psiholoških tipov s temeljnimi likovnimi prvinami, kar omogoča pogled v psihološko ozadje umetnikove osebnosti in njegovega ustvarjanja.

POGLAVJA: Od vizualnega k likovnemu, Likovne prvine in likovne spremenljivke, Medsebojni odnosi likovnih prvin, Likovne prvine in likovni slogi, Likovne prvine in Jungovi psihološki tipi.