Ko sem bila drevo

Poezija Vanje Strle odslikava odraslo, zrelo pesnico, ki preiskuje razmerja posameznika do sveta, medčloveške odnose, predvsem pa odnose bivanja oziroma obstoja, zato njene pesmi večinoma prežema mističnost, skrivnostnost, hermetičnost pesniškega izraza in sveta

Vse pesmi so povedane v enem dihu, v eni sapi, kakor da bi pesnici že dolgo ležale na srcu, preden jih je v hipu in na izust izpela že povsem oblikovane ter s slogovno izvirnostjo in samoniklostjo, brez vsakršne rabe sodobnih, že obstoječih pesniških prijemov; te raje spretno sproti najdeva. Pesnica gradi na paradoksu moči besede, prek katerega se razgrinjajo in razkrivajo metamorfoze njenega duha ...

MOJ ČAS

moj čas je od tistih,
ki jih je poljubila
vseenost po izpranju
in
zaneslo me je na streho sveta
in videti ni bilo nič
posebnega - vse
eno samo prepleteno mrmranje luči in teme
in
potem,
v nekem parku sem zagledala
prazne oči Zemlje
in sem si rekla,
ali lahko to spregledam