LETA MILOSTI

Nekoč je živela ženska, je pripovedoval moški glas, ki je v eni sami noči odsanjala svoje življenje tako močno, da se prihodnje jutro ni več zbudila. Nekoč je živel moški, je pripovedoval ženski glas, ki je ljubil tako strastno, da je pozabil šteti dneve. Kdor pozabi šteti dneve, je nadaljeval moški glas, ujame čas. Kdor ujame čas, je govoril ženski glas, ima eno samo noč dovolj.

Fantastična, magična pripoved o času, sanjah, padlih angelih, strahu in ljubezni ... O usodi. Verjamete v vnaprejšnjo določitev človekovega zveličanja ali pogubljenja? Mislite, da je usodo mogoče prebrati? Ali to kaj pomaga, če je itak vse določeno vnaprej?

Zgodba se začne, da gredo lasje pokonci in srh po koži: upokojena snažilka Frančiška, ki zdaj čisti cerkev, najde tri prstke, jih skrbno zavije v robec in poroča župniku o tem nenavadnem odkritju. Ta ugotovi, da so odpadli od angelca na zidu. Pa jih da prijatelju, velikemu strokovnjaku za umetnost pod drobnogled, da bo popravilo čim bolj kakovostno opravljeno. In se izkaže ... Strašno! Izkaže se namreč, da gre za človeško meso, da so to trije prstki nekoč živega otroka! Sčasoma izvemo, da preparirani otroček ni edini angelček v tej cerkvi, ampak jih je vse polno po cerkvah ... nekoč živih dojenčkov, ki so jih umorili in spremenili v cerkvene kipce ...

Vmes teče pripoved o času in ljubezni, ki je tako silna, da premaga vse ovire. Tudi čas. Ona, Agata, svojo strastno ljubezen odsanja v eni noči. On, Matej, sanja z njo – ne eno noč, marveč od leta 1771 do 2006 in, upajmo, še naprej, čez čas v večnost in brezčasje ... »Z oči ti jemljem makova cvetova, je Matej zaslišal Agatin glas. Zbudil se boš iz globokega sna, ljubi moj«.

Frančiška je videla preveč. Zato ji nekdo odreže veke nad očmi. Frančiška je vedela preveč. Zato se njen jezik spremeni v sikajočo kačo in se razpolovi – pol jezika govori kot moški, druga polovica kot ženski glas. Spremljamo jezuite in Gospodovo vojsko, ki lovi padle angele in njihove otroke, vstopamo v psihiatrično bolnišnico, kjer so zaprti bolniki, ki so »bolni« zaradi vednosti, spoznavamo delovanje varnostne službe, zvemo, kako so ravnali s pomembnimi dokumenti in kako manipulirali z njimi, oni, oblast ...

Pregljeva Leta milosti je kriminalka. Zgodovinski roman. Ena najlepših ljubezenskih zgodb. Predvsem pa pripoved o sanjah, ki so resničnejše od resničnosti, in o resničnosti, ki se je z zvezd prek sanj prelila med ljudi. V teh sanjah se je sonce smejalo. Kajti, kadar je Matej zares globoko in dolgo sanjah, je videl čas, ki prihaja. Kadar pa je sanjal še globlje in še dlje, je videl svoje in Agatine otroke, ki so bili že odrasli ljudje in so že sami imeli otroke. »Vsak izmed njih si je ustvaril življenje po svoje in življenja so se med seboj dosti razlikovala. Usoda je vsakemu namenila svoje. Nekaj pa jim je vendarle ostalo skupnega: oči, s katerimi so videli nasmejano sonce«. Sebastijan Pregelj je opisal te oči, opisal tako, kot doslej še nismo brali. Pravo sonce na slovenskem literarnem nebu!

Manca Košir v reviji TAJNICA

Iz spremne besede

"Angeli ali ljudje, varnostna služba ali jezuiti, psihiatri ali pacienti, naša življenja so prepletena bolj, kot si mislimo, in na več dimenzijah. Če povemo to na klepetu ob kavi ali s pomočjo polnokrvnega magičnorealističnega postmodernega romana, morda niti ni tako pomembno. Razlika je v tem, kako. Sebastijan Pregelj ni pisatelj, ki bi to počel površno. Zadovolji se samo s presežki ..."

O avtorju

Sebastijan Pregelj sodi v mlajšo generacijo slovenskih pisateljev. Rodil se je leta 1970 v Ljubljani. Je diplomirani zgodovinar. V revijah objavlja zgodbe od leta 1992. Leta 1996 je izšel njegov prvenec Burkači, skrunilci in krivoprisežniki, leta 1999 je sledila zbirka kratke proze Cirilina roža, leta 2002 pa še zbirka kratkih zgodb Svinje brez biserov. Sodeluje v antologiji Čas kratke zgodbe, ki je izšla tudi v nemškem in češkem prevodu. Živi in dela v Ljubljani in je član Društva slovenskih pisateljev.