Pesniška zbirka

S prsti mi greš skoz lase

Noč se plazi pod vrhovi streh,
noč se plazi pod vrhovi streh.
še zadnji klošar se je splazil spat,
še zadnji klošar se je splazil spat.

S prsti mi greš skoz lase,
zapeljuješ me,
vse to sem že videl,
vse že doživel.

Vem, čez kako uro se bo delal dan,
vem, čez kako uro bom postal zaspan.
In sam vrag me bo spet vlekel stran
počet stvari, ki že nar'jene imam.

S prsti mi greš skoz lase,
zadržuješ me,
vse to sem že videl,
svoje sem doživel.

Med obema

Medtem ko moj sin do moža
se prebije
in oče postane
otrok,
do kdaj še na varnem bom
in med obema;
je večnost ta pesem,
al' vnuk?

Iz spremne besede

Vlado Kreslin, najslavnejši slovenski godec, ni le ustvarjalec prepoznavnih zvočnih pokrajin, ampak svojo rockersko intuicijo usmerja tudi v pisanje besedil. Le-ta se pod pritiskom melanholične intonacije in hkrati trdovratnega vztrajanja pri iskanju smisla v nesmiselnem svetu polagoma, čeprav ne vedno, spreminjajo v samostojne pesmi. V več kakor polovici tukaj objavljenih besedil ne gre namreč več za minljive songe, ki sploh ne zdržijo brez arhitekture zvokov. Gre za pristne lirične kristalizacije stanj, za katere pogosto sploh ni nujno, da nam v ušesih odmeva spremljajoča melodija, ki je nekatere od tukaj predstavljenih pesmi že katapultirala v orbito "ponarodelosti".

Vsi tisti, ki ste si zapomnili le negotovo raskavi bariton njegove legendarne "Črne kitare", boste prijetno presenečeni. Kreslin namreč ponuja v tiho kontemplacijo in blaženo ugodje nekaj izrazito močnih pesmi, ki se jih ne bi sramoval še tako uresničeni pesnik papirja. Estradni tip pesniškega nastopanja, ki je doma v prostorih južno od Kolpe, Kreslin tukaj pogosto prav uspešno spaja z resignirano držo nemoči in intimne bolečine, ki ga dobro pozna slovenska mentaliteta. Rezultat je v najboljših pesmih globlji od dokumentarističnega posnetka stvarnosti, hkrati pa je tudi širši od zasilne besedne podpore za zvočno umetnino. Ko strmi v izginjajočo piramido ptičje jate nad bregovi Mure in ko mu glava izginja v trpkih meglicah primordialnega sveta, iz katerega je za vedno pregnan, četudi se vanj nenehno skuša vrniti, Vlado Kreslin v bistvu razkriva svoje metafizične karte: v urbanem svetu elektronike in sintetike zaznava pomanjkljivosti, ki jih niti svaljčice trave iz amsterdamskega parka ne morejo zakrpati, istočasno pa se zaveda, da je svet dedov, vihrajočih ciganskih konj na pol poti do neba in pristne povezanosti z veliko knjigo narave dokončno izgubljen.

Iz meditativnih nihanj med obema svetovoma, pločniki sodobnosti in kolovozi preteklosti, je uspel Vlado Kreslin ustvariti nekaj nepozabnih lirskih dragotin. Ugasnite radio, pometite zgoščenke v predal in odprite knjigo.

Vlado Kreslin se je rodil 29. novembra 1953 v Beltincih, kjer se je prvič dotaknil sanj in poskušal bobnati v svojem prvem ansamblu. Leta 1983 se je priključil skupini Martin Krpan, s katero je posnel LP Od višine se zvrti (ZKP RTV LJ, 1987) in LP Bogovi in ovce (ZKP RTV LJ, 1990). Sočasno je pisal in snemal avtorsko glasbo (Tista črna kitara, Namesto koga roža cveti ...). Leta 1992 se je vrnil v rojstno Prekmurje in začel sodelovati s kultno ljudsko godčevsko skupino Beltinška banda, s katero je izdal več zgoščenk (Spominčice, Najlepša leta našega življenja ...). Zakoličil je nekaj, čemur bi lahko rekli preporod v odnosu do slovenske ljudske godbe.