Ime tvoje zvezde je Bilhadi

Gre za imeniten potopis, ki opisuje potovanje s karavano preko Sahare.
Preprosto, skoraj asketsko pisanje Magde Reje deluje izjemno subtilno in sugestivno - bralec doživlja kompleksno, presenetljivo živo izkušnjo potovanja po enem najbolj skrivnostnih predelov afriškega kontinenta.

“Važno je, da smo se spoznali,” je dejal Mohamed ob slovesu. Da so se naše poti prekrižale in zgodbe prepletle. Da se je z ljudmi, ki jih nismo poznali, stkala nova zgodba. Čeprav smo iz različnih kultur in nimamo na videz nič skupnega. Ali pač?

»V globoki tišini in praznini človek meditira. Čuti, da obstaja nekaj višjega, svetega. Zavé se svoje majhnosti v njeni veličini. Čuti magijo vseobsegajočega zvezdnatega neba…« To sem čutila vsako hladno noč, ki sem jo prespala na terasi, in vse noči, ki smo jih preležali vrh sipin ter zamaknjeno strmeli v iskreče nebo. V preplet zvezdnih poti, ki te, če jih znaš prebrati, vodijo v Alžirijo, Mavretanijo, Gao… Tista velika, bleščeča zvezda, ki kaže sever, pa te pripelje v Taoudenni. Ime ji je Bilhadi. To bo odslej tudi moja zvezda."

Odlomek uvodnega dela:

»Tawdeni,« ponovi stari Arabec, sedeč v senci bodičastega drevesa nedaleč od kamel in tleskne s prsti proti severu. Pogleda me in nadaljuje pogovor z Bubakarjem v jeziku
hasanija. Opazujeta hieroglifom podobne znake, ki jih je Bubakar zarisal v pesek pred
njim. So znamenja, ki jih imajo kamele vrezane v vrat, da se ve, čigave so. Inš’ Allah, še
razumem. Če je taka božja volja. Nato odideva.

»Veš, kaj je dejal«, reče Bubakar in ponovi njegovo kretnjo. »Da je Tawdeni daleč, zelo
daleč na severu. Ne, ne ve, čigave so kamele in kam so namenjene«.
Vrneva se k naši čajni druščini. K tretjemu, zadnjemu čaju v obredu, ki ga je Mossa
raztegnil na cel popoldan. Čakamo na moj odhod. Na začetek dolge poti v veliko
puščavo, kot rečeo oni, na začetek neznane poti z neznanimi karavanarji, si mislim jaz.

Občutek, da bom doživela nekaj novega, stopila v življenje, ki ga poznam le iz
pripovedovanj, je vznemirljiv. Začenja se zgodba, ki bo dolga približno štirideset dni,
kolikor traja potovanje azalaia, karavan soli, do Tawdenija in nazaj.
Bubakar iz družine karavanarjev, ki je to pot že nekajkrat prehodil, je dejal, da je
naporno, a bo gotovo zelo zanimivo. »Tam spoznaš pravo puščavo, resnično sah' ro –
praznino. Tam ni ničesar. Sonce in nič sence. Niti bilke trave, samo pesek.« Brezmejno
prostranstvo peska, prepredeno z nevidnim zemljevidom sledi, v katerih se znajdejo le
tisti, ki v njem živijo. »Pesek je treba poznati, ga čutiti in znati brati,« pravi Hamu. Kot
slepi starec, puščavski vodnik iz Alijeve zgodbe, »ki je bil tako zelo star, da je oslepel.

Karavanarji niso verjeli, da je še sposoben voditi in so namesto njega poklicali mlajše.
Nekoč pa so ga hoteli preizkusiti. Na pot so nesli vrečo peska iz Timbuktuja. Daleč proč,
po dnevih hoje, so mu dejali, da so se izgubili. Po tleh so posuli pesek iz vreče. Slepi
starec je v roke vzel pest peska in se začdil:Toda kako je mogoče, da se po dolgi hoji še
vedno vrtimo okrog Timbktja?« Pripovedi o Sahari so se pogosto prepletle z mistiko.
Stari, uglajeni profesor Salem poudari, da je to poseben svet duhovnosti, nadčutnosti. »V
globoki tišini in praznini človek meditira. Čuti, da obstaja nekaj višjega, svetega. Zave se
svoje majhnosti v njeni veličini. Čuti magijo vseobsegajočega zvazdnatega neba…« To
sem čutila vsako hladno noč, ki sem jo prespala na terasi, in vse noči, ki smo jih preležali
vrh sipin ter zamaknjeno strmeli v iskreče nebo. V preplet zvezdnih poti, ki te, če jih znaš
prebrati, vodijo v Alžirijo, Mavretanijo, Gao… Tista velika, bleščeča zvezda, ki kaže
sever, pa te pripelje v Tawdeni. Ime ji je Bilhadi. To bo odslej tudi moja zvezda.
Zdaj torej čakam. S prijatelji, z malo prtljage in mnogo dobre energije, s hrepenenjem
po neznanem in nemirnim pričakovanjem. Kdo bo tisti, s katerim si bom delila
štiriindvajset ur na dan, štirideset dni. Kdo me bo peljal v karavano in bdel nad mano.

Priskrbel mi ga je š., ki mi ni preveč simpatičen. Kar pa zdaj ni važno. Pomemben je le
on. Poznam samo njegovo ime. Mohamed. »Tvoj vodnik, tvoj angel varuh, tvoj brat, še
več – brat istega očeta in matere, je Mohamed,« mi je včeraj, v svoji teatralni govorici
oznanil š. Kasneje je dodal, da govori »samo malo francosko.« Spretno povedano, da ne
zna takorekoč nič. Da bi imel vsaj malo simpatičnega duha, kot ga imajo tukajšnji bratje
čajnega krožka, kot ja naše vsakodnevno druženje poimenoval Židu. Bolj kot se bliža
srečanje z novim bratom, težje se mi zdi slovo od starih. In bolj kot se bliža čas odhoda,
bolj si želim, da bi bil preložen na jutri. Tako kot je bil že večkrat. A prejle je š. privihral
na svojem motorju in zaklical:

»Odhod potrjen. Ob sedemnajstih.«
Nenavadno trdo so zazvenele besede, ki jih ni omehčal samoumevni Inš' Allah, če je
taka božja volja. Skupaj gremo do zadnjih hiš, kjer že čakajo naložene kamele. Nekaj
moških okrog njih si daje še zadnje opravke z zategovanjem vrvi in kontrolo.
»Tisti v belem bubuju je Mohamed,« reče š. in ponovi:«Tvoj vodnik in tvoj brat.«
Rokujeva se in za hip uzrem pod modrim turbanom lepe črne oči.
Naložijo mojo vrečo na kamelo in gremo. V navadi je, da se ljudi, ki odhajajo, spremlja
del poti. Tako gre z nami do prvih sipin še četica spremljevalcev. š. mi vzneseno
zagotavlja, da bo ta hoja dogodivščina mojega življenja, čeprav je sam še nikoli ni doživel.

Komaj čakam, da se ta pompozni glas oddalji in ga ne slišim več. Ob ostalih se počutim,
kot da bi šli na še en večerni sprehod. Bele mi ob slovesu stisne levico z levico, rekoč, da
se Tuaregi poslovijo tako, kar pomeni, da se bomo še videli. Od Mohamedovega
spremstva ostaja z nama njegov mlajši brat, ki mi je bil s svojim odkritim, smejočim
obrazom, takoj simpatičen. Bil je v Timbuktuju po nakupih, zdaj pa se vrača domov z
vrečama prosa in riža, s čajem, sladkorjem. Ko se bom vrnila s potovanja, reče, me bo
pospremil v mesto, Inš' Allah.
Odidemo. Ob mahanju slišim še »Allah…« Tudi zame se v njegovem svetu začenja
nekaj novega.

Hodimo brez besed, mimo zlato obžarjenih sipin v zahajajočem soncu. Z otožnostjo se
spominjam, kako smo se s prijatelji v prav tako lepih večerih podili po njih, se
razposajeno lovili, skakali, se metali po bregu (in sem enkrat pristala z vratom tik ob
črepinji steklenice), se vkopavali v topel pesek…
»Kako si?« me iz patetičnega premišljevanja predrami Mohamed.
»V redu.«.
Večer je topel, mogoče tudi zato, ker me je ogrela hoja. Obuta sem v telovadne copate,
v katerih se že nabira pesek in me pričenja motiti. Onadva pa lahkotno podrsavata v
japonkah.

Stemnilo se je. Komaj še razločim grbine, porasle s šopi trde trave. Napenjam oči, a se
kljub temu spotikam obnje. Le kako lahko onadva vidita v temi?
Po nekaj urah prispemo do prvega nomadskega tabora.
»Nabketežama«, pove šejk njegovo ime, »tu bomo prespali«.
Medtem ko raztovarjajo kamele, nam fantka prineseta skledi vode. Posedemo pred
prazno kočo kotlaste oblike. Kmalu pristopiclja pet majhnih otrok, ki me zvedavo
gledajo. Počasi se približajo še tri v črno odete ženske. Le od kod so se vzele, se
sprašujem, saj v bližini ni slutiti drugih koč. Mogoče pa so to tiste nejasne gmote tam v
daljavi? Ali pa je grmovje?
»Salam alejkum«, veselo pozdravi ena izmed njih in mi skozi ogrinjalo poda roko. V
soju zvezd vidim, da so mlade in zelo lepe.

»Ca va?« doda z bleščeče belim nasmehom. Dalj njena francoščina očitno ne sega.
Moje poznavanje hasanije pa je omejeno na pozdrav, ter hvala, kamela, pesek, turban,
voda. Tako se samo gledamo. Nalezem se njihovega sproščenega smeha in poslušam
pojočo govorico z globokimi grlenimi glasovi, omehčanimi l-ji in krhajočimi zvoki.
Grizljamo suhe datlje in arašide, ki jih je Mohamed razdelil med nas.
Nato ženske vstanejo, mi pomahajo in se odzibajo v temo.
»In kje so moški?« vprašam Mohameda.
»Dva sta v Tawdeniju, ostali v Timbuktuju.«
»In kje so druge hiše?«
»Tam, tam in tam« reče in pokaže z roko na vse strani. »Veliko hiš, jutri boš videla.«
Ne vem, koliko je veliko hiš, ki so v resnici iz suhe trave zgrajene koče, ne vem, kje in
kako daleč je »tam, tam in tam«, ampak rečem samo : »V redu«.
Nato potegnem na plan svoj hasanija slovarček – na štirih straneh fonetično zapisane
besede, za katere se nama je z Bubakarjem zdelo, da jih bom najbolj potrebovala.
Mohamed spočetka z nasmeškom posluša in ponavlja, oziroma popravlja besede kamela,
pesek, sol, dober dan… in se nato zvonko smeje, ko nadaljujem: želim zajahati, hočem
dol, žejna sem, utrujena sem… Ko preberem do konca, sem obupana, ne utrujena. Le
kdaj bom lahko to dobro izgovarjala?
Na vzhodnem obzorju le nekaj ur hoda od tu, a zdaj že neskončno daleč, se vidi medel
odsev luči Timbuktuja. Drugod so samo zvezde. Moj svet se je skrčil - ali odprl na
puščavo, ki je pred menoj in je ne poznam, na karavanarje, ki jih bom spoznala, na
Mohameda, ki ga spoznavam.

»Jedli bomo«, mi reče, ko se iz teme izlušči črna plapolajoča postava z dvema velikima
skodelama kadeče se rižote. Mohamed postavi predme eno: »Jej!« in se obrne k šejku, k
drugi skodeli. Presenečeno ga pogledam. Kaj je to? Naj jem sama?
»Ne, ne, ne gre tako,« odmaknem skodelo in zagrebem prste v njun riž. Je ta rižota res
tako dobra, ali sem jaz tako lačna? Se mar tukaj je še hitreje in v še večji tišini? Sem storila
kaj čudnega? Verjetno sem ga polomila, ko sem nepovabljena vdrla v njuno skledo.
Nisem več med svojimi prijatelji v Timbuktuju, tu jedo ženske posebej. Postane me malo
sram.

Ampak zdaj nočem misliti na to. Nočem misliti na nič. Pogledam Mohameda. Prvič ga
vidim odstrtega. V soju petrolejke, ob prepletanju svetlobe in sence je zelo lep. Rahlo
poudarjene ličnice, raven nos, kot Kupidov lok oblikovane ustnice…celo preveč
skladno. Z gibkimi prsti oblikuje kepo riža, jo povalja v dlani in v loku ponese k ustom.
Hitro in elegantno. Sliši se samo njuno mlaskanje.
Ko pojemo, si prižgeta cigareto in se pogovarjata; verjetno o povsem vsakdanjih
stvareh. Ničesar ne razumem. In prav v tem začutim čar. Ko je treba še vse spoznati,
najprej pa uganjevati. Predvsem prepustiti se. In biti obzirna do njihovih navad.
»Veš, Mohamed…« začnem.
»Ja?«
»Ne poznam dobro vaših navad…«
»Navad? Kaj je to?«
»Vašega življenja. Karavan. Kjer so samo moški.«
»In ti si ženska. Ampak ti si tubabu. Nisi od tu. To ni isto.«
»Vem. Vseeno, če bom naredila kaj neprimernega, čudnega…«

»Kaj je spet ta beseda? Preveč misliš. Dolga pot je. Veliko časa imaš za razumeti. Kar ni
dobro bom povedal. Ni problema.«
»Gremo spat«, reče čez čas in odnese petrolejko v kočo. Na tleh, po pesku so že
razprostrte odeje. »Tukaj je zate«, mi pokaže na prostor poleg njega. šejk je na drugi
strani. Sezujem si čevlje, zavijem se v sivo odejo in zazrem v strop. Če se temu sploh
lahko tako reče, kajti zdelo se mi je, kot bi bili pod velikim slamnatim dežnikom.Preveč
mirno je, da bi bila lahko čisti pomirjena.
»Mohamed?«
»Mmm?«
»Lahko noč«.
»Mmm«.

O avtorici

Magda Reja je študirala etnologijo in umetnostno zgodovino. Za diplomsko nalogo Briška kuhinja - stanovanjska in prehrambena kultura sta s Tatjano Sirk dobili študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1997 je izšla knjiga z istim naslovom. Tu se je njena slovenska etnologija končala in začela so se potovanja. Bolje rečeno, življenje med Goriškimi Brdi in drugimi kulturami. Najdlje v Mehiki (poldrugo leto), kamor se je še vračala, večkratno bivanje v Južni Ameriki, vmes Jugovzhodna Azija, Avstralija. Zadnjih šest let hladne mesece preživlja v Afriki, predvsem Zahodni.