POROČILO - Pesmi * NEZBRANE PESMI 1957-1969 / NEOBJAVLJENE PESMI

Iz opomb

V prvih desetletjih po vojni Kocbek poezije iz znanih zunanjih razlogov ni mogel (ali smel) objavljati v skladu s svojimi željami in ustvarjalnim naravnim ritmom, čeprav si je za to prizadeval.

Situacija se je do neke mere odprla šele v šestdesetih letih, najprej z revijalnimi objavami in zbirko Groza, za katero mu je oblast zadregarsko odobrila Prešernovo nagrado ter s tem uprizorila tudi nekakšno "rehabilitacijo" odstavljenega zaveznika, in naposled s Poročilom, pesnikovo tretjo zbirko, sestavljeno iz novega gradiva, ki pa jo je uspel objaviti šele pri petinšestdesetih. - Natis celotnega opusa, ki ga je pesniku v drugi polovici sedemdesetih let nepričakovano ponudila Cankarjeva založba - "ganljivo", kot je to morda ironično označil v pismu avtorju spremne besede (prim. ZD 2, 369) - je bila posledica hvalevredne iniciative urednika Toneta Pavčka in direktorja založbe Miloša Mikelna. Pesnik jo je sprejel z občutkom zakasnelega zadoščenja.

Šele s to založniško iniciativo se je zares končalo nasilje, ki ga je dolga leta doživljal eden naših najmočnejših pesniških pričevalcev, najbolj pač s tem, da ga je oblast - ki jo je v "slovenski revoluciji" pomagal graditi sam - zavrgla ne le kot aktivnega političnega človeka, ampak mu obenem tudi kot pesniku načrtno blokirala naravno pot do književne javnosti, saj mu je dopuščala objavljanje le sporadično ali pa sploh ne.

Vsekakor velja, da se navzlic artistični nedovršenosti v doslej neznanih Kocbekovih verzih ohranja s pretresljivo energijo in plastično razvidnostjo pričevanje, ki v marsičem dopolnjuje, razširja in poglablja podobo eksistencialne idr. resničnosti, kakršno razkrivajo pesnikove avtorizirane objave. S temi verzi je dokončno sklenjena in dopolnjena tista lirična gnanost, tista "darežljivost pesmi", ki je spremljala Kocbeka že od prvih začetkov njegove pesniške zavzetosti v dvajsetih letih pa vse do predsmrtnega časa, vse od začudene mlade "zemlje" prek "groze", kot jo je v njem povzročila dejavna - usodna, tragična - udeležba v odločilnem dogajanju slovenskega historičnega duha v dvajsetem stoletju, pa naposled vse do srečevanja z "nevesto v črnem" ...

Obenem tudi ti verzi s pozabljenih ali le odloženih papirjev prepričljivo potrjujejo dejstvo, da je prav poezija bila in je ostala do konca poglavitna stalnica Kocbekove biografije, njeno najbolj osebno konstitutivno, temeljno in presežno določilo.

Siva miška

Le pridi, prestrašena
in preganjana siva miška,
in si odpočij pod mojo dlanjo,
prenehaj drhteti in cviliti,
vse živo vidim izmučeno in
razdivjano v tebi, pomiri se
in upočasni svoje utripe,
položi glavico na mojo dlan,
to je najblažja blazina
za nesrečne in neljubljene,
jaz sem zatočišče za sebi
enake, tudi jaz iščem
najstarejše zatočišče na
tem svetu, pa ga ne najdem.

Zmedeni in nerazumljivi glasovi,
klic po pomoči ali krik iz strahu,
preveč je vsega, blaznost bogastva
in kar najprej kupovanje in kraja,
vedno nove igre samomorov in ubojev,
brnenje vozil, sesalcev, izmišljotin,
hišnih protokolov, pijanost robotov,
hladna ženska lepota, tiktakanje bombe,
vmes klici in kriki, vroča natančnost,
dojenčki detektivi, naraščajoča zmeda,
in kar naprej klicanje z visokega morja,
zamolkli besi, ponočni rituali,
hoja na glavi, rane po vsem telesu, kriki,
vedno bolj blazni kriki, odmevi