Jezusov katapult je prav gotovo sila samosvoje besedilo, njegova drugačnost pa se sicer ne skriva v sami tematiki, ampak v njeni obravnavi. Protagonist romana je okrog petdeset let star duhovnik Gabriel Gutman, ki se kar naenkrat znajde pred srhljivim dejstvom, da v njegovo cerkev nihče več ne hodi. Ker je kot otrok pozitivističnih staršev moral drugačno odločitev, nekoliko tudi posledico hladnih odnosov v družini, plačati s prekinitvijo stikov s starši, v sebi pa se je seveda prav tako moral odtegniti naravnim spolnim instinktom, se osamljen in strt mora soočiti z razsežnostmi svoje mladostne odločitve.

Izpraznjeni prostor v zavesti, ki se na nič trdnega ne more več nasloniti, zapolni blodnost. Skladno s Freudovo sintagmo, da se potlačeno vedno vrača v zavest s potlačujočim, ga v času vélikega tedna, ko bi moral kot posrednik med božjim in občestvom občutiti slastno samouresničitev, pričneta obiskovati Jezus in Marija, ki ga opozorita na njegov notranji manko, prvi na intelektualnega, drugi na erotičnega.

Gabriel Gutman se seveda ne more več vrniti v preteklost in se odločiti drugače, kakor tudi ne more postati nogometaš, v katerega se zamišlja v iskanju izhodov pred norostjo, ki se ga vse bolj polašča. Fantazmatski svet se sicer umakne, vendar pa Gabriel iz te notranje vojne pride popolnoma drugačen, sprijaznjen s svetom in sabo, prizemljen. Odrešen? To pa bo seveda vsak bralec moral preveriti sam.