Opis vsebine:

V dolgi pripovedi o svojem cinefilskem življenju, ki jo je posnel Serge Toubiana, je Daney razkril "tri resnice" o filmu: moč očaranja, posnetek in nujnost spektakla projekcije. Po Daneyju je filmska moč očaranja srečanje, v katerem režiser povabi gledalca, naj sledi njegovemu filmu, in ga vodi za roko skozi svojo zgodbo, ki postane "gledalčeva" zgodba.

Cinefilija je bila samo način, kako se popolnoma prepustiti temu očaranju, neke vrste "zdrava bolezen", katere simptom je bil, "da je ta svet tukaj že neki drugi".

Druga cinefilska "resnica" o filmu je posnetek, toda ne v tem smislu, da je pač vsaka filmska podoba posnetek, marveč v tem, da je filmska podoba "resnična", če je vzeta iz realnosti, če je neke vrste emanacija same realnosti. Prav v imenu te "resnice" je mladi Daney zavračal povojni francoski "studijski" film in odkrival moderni film v italijanskem neorealizmu, o katerem je Andre Bazin tedaj že pisal, da se je v njem izpolnila "temeljna vokacija" filma k "ontološkem realizmu" (Daney se je pozneje rad pošalil, da se je rodil skoraj hkrati z modernim filmom, tj. leto pred Rossellinijevim filmom Rim, odprto mesto, 1945).

Tretja "resnica" - nujnost kinematografske predstave za cinefilijo ni bila le gola nujnost, temveč pravi ritual, ki je kino spremenil v pravcati tempelj, medtem ko je bilo gledanje filma skoraj religiozno dejanje.