Poskusite brati pričujoč izbor piscev kot epizode strnjenega romana. Poskusite jih gledati kot sekvence enega samega filma. Poskusite se čeznje sprehoditi kot pod arkadami nekega kriznega hodnika. Tedaj se vam bo mogoče zazdelo, da Kiarostami kot prvi ugasne luči, da bi se bolje videlo, da Venturi z lasvegaškim neonom pred samim filrp.om še nekajkrat pomežikne, a da film zares steče, natančneje, spelje, z Viriliojevimi podobami besedila o poslednjem vozilu.

Vzemite samo te tri avtorje, režiserja, arhitekta in teoretika, pa se bo skozi njihove tri sekvence že dala zaslutili osnovna podmena tega zbornika: v temi kina se spleta proces, ki je po svoji moči mentalnih konstrukcij podoben arhitekturnemu snovanju prostora, prostora videnja in prostora vedenja.

Ja, pričujoči izbor je tendenciozen, melodramatičen in morda čisto malo katastrofičen. Noče biti ne učbenik ne priročnik, prej prostor počečkane margine in drobnih opomb. Tedaj bo prav na lastnih straneh razprI tiste vrzeli, ki jih očitno nadvse krvavo rabi tako nekaj najbolj senzibilnih režiserjev s preloma stoletja kakor tudi nekaj najbolj senzualnih arhitektov nove dobe.