Jugoslovanska politična policija, popularno imenovana Udba, je bila strah in trepet v nekdanji komunistični Jugoslaviji. Zakon ji je dajal skoraj neomejene pristojnosti, ki so jih udbovci samo formalno spoštovali.

O njej se je navadno zgolj šepetalo ali na tiho govorilo, in še to le v drubi preverjenih znancev. Pa še tedaj se je občutilo veliko nelagodje. Nikoli se ne ve! Tako je bilo za stenami domov, za mizami v gostilnah in na delovnih mestih. Da o tistih, ki so služili vojaški rok ne govorimo. Vsak je imel občutek, da "oni" prisluškujejo, da imajo nekje svoja ušesa.

UDB - Uprava državne bezbednosti oziroma po slovensko Uprava za državno varnost, ki je nastala po drugi svetovni vojni, se je čez leta preimenovala v SDB - Službo državne bezbednosti. A med ljudmi se je že utrdil izraz Udba in ostal do dandanes. Ta tajna policija komunističnega režima je obračunavala s tako imenovanim notranjim sovražnikom in bila malodane vsemogočna. Imela je svoje inšpektorje in nekaj časa, do približno 1953, tudi uniformirane enote. Redna policija je bila njena pomočnica za groba dela, za aretacije in osnovno pridržanje jetnikov. Udba je bila vplivna, saj je neredko celo dajala direktive sodnikom in tožilcem, po potrebi tudi odvetnikom, nadzorovala pa je tudi zapore. Lahko si je dovolila, da je osvobajala kriminalce, ki so bili pripravljeni sodelovati z njo. Tudi sama se je ukvarjala s kriminalom tudi tako, da je za agenturne naloge in likvidacije nezaželenih plačevala kriminalcem, da opravijo umazano delo ...

Udba pa je delovala tudi v tujini, kjer takšnih pristojnosti ni imela, zato je delovala po mafijsko. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je uporabljala svoje morice, jugoslovanske kriminalce in celo tuje mafijce.