Prvo od treh del pisateljice Mabel Collins, ki so bila izbrana za rdečo nit poskusa predstavitve (pod podnaslovom “oris zahodne ezoterične tradicije”) začetkov duhovnega gibanja, ki se je porodilo v zadnjem četrtletju devetnajstega stoletja in pomembno vplivalo na silovito širjenje zanimanja za področje duhovnosti skozi celotno preteklo stoletje, vse do današnjih dni.

Kakor pravi komentar Tallapragada Subba Rowa, izjemnega indijskega mistika, k besedilu te knjige je to “Delo vsestransko poučno, saj dokaj verno opisuje egipčansko vero in svečeništvo v obdobju, ko je ta religija že začela izgubljati svojo čistost in je degenerirala v sistem tantričnega čaščenja, onesnaženega in oskrunjenega s črno magijo, brezobzirno uporabljeno za sebične in nemoralne namene. Poleg tega je zgodba verjetno celo resnična.

Njen glavni junak, Sensa, je predstavljen kot zadnji hierofant Egipta. Zdi se namreč, da se z religijami dogaja nekaj podobnega kot z drevesom, ki prepušča svojo nadaljnjo usodo le enemu samemu semenu, ki naj bi se razvilo v podobno drevo, pa čeprav za ceno tega, da povsem izgine.

Tako naj bi vsaka religija prepuščala svoje nadaljnje življenje in energijo v varstvo enega ali več adeptov, ki jim usoda namenja ohranitev njene modrosti in oživitev njene rasti v nekem bodočem času, ko cikel evolucije doseže točko, ko je mogoče doseči željen rezultat.