Ranjena ženska - Modeli in arhetipi v odnosu oče-hči

Opis vsebine:

Uveljavljena ameriška pisateljica in psihoterapevtka, ki se uvršča v t. i. jungovsko šolo psihoanalize izhaja iz primerov svoje terapevtske prakse, v kateri se pogosto srečuje z ženskami, ki jih je travmatsko zaznamoval nezdrav odnos bodisi z osebnim očetom bodisi s patriarhalno usmerjeno družbo, ki kot slab oče zmanjšuje vlogo in vrednost žensk.

Svoja odkritja avtorica opisuje skozi konkretne ženske usode ter bogastvo primerov iz literature, pravljic, mitologije, filma in gledališča.

Ženskam z ranjenim odnosom do očeta manjka izoblikovan odnos z zunanjim in notranjim moškim vidikom. Avtorica razlaga kako ozavestiti te vidike moškosti v svoji psihi in omogočiti nastanek novega, bolj ustvarjalnega odnosa z moškimi nasploh, saj iz razrešitve odnosa z njimi pa vznikne možnost srčnega moškega, pozitivne notranje moške drže.

Je knjiga, namenjena ne le ženskam, ampak tudi moškim-očetom, moškim-partnerjem …

Iz spremne besede

Avtorica prepleta osebno zgodbo deklice, hčerke in ženske, ki je zasovražila očeta, potem ko jo je najprej očaral in nato zapustil, z zgodbami mnogih hčera in očetov, z dramatičnimi sanjami, pravljicami, miti in legendami tako, da njena zgodba postane skupna zgodba. Možna skupna zgodba očetov in hčera, zapisana v jeziku Jungove psihoanalize.

Skoraj divje prepletanje izkušenj bolečine, raziskovanja in sanj, od ženske večne deklice do ženske amazonke, se v nečem dotakne vsake od nas. Tako sem Ranjeno žensko brala kot skupno zgodbo, zgodbo, ki nekaj pove vsaki od nas.

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič

Kolumna

Človek je bitje odnosov. Iz odnosa moški-ženska smo (zaenkrat še večinoma) rojeni, z materjo smo prepleteni, od očeta odvisni, z brati in sestrami povezani … In potem se zaljubljamo, da bi ustvarili nov odnos, partnersko zvezo, ki nas bo osrečila. Kajti za srečo ni dovolj, da smo zadovoljni sami s seboj, ampak potrebujemo odnose, v katerih bomo dajali in sprejemali, se v njih veselili in trpeli, jokali in upali. Dozorevali in osebnostno rasli.

»Srečen ni tisti, ki razvije vse svoje potenciale, ampak tisti, ki razvije vse svoje stike/odnose, ki so mu dani«, je na predstavitvi svoje znanstvene monografije z lepim lepim naslovom Ljubezen umije spomin rekla doktorica psihologije, družinska in zakonska terapevtka Katarina Kompan Erzar. Zato velja graditi odnose in garati, da bi bili ti dobri, osrečujoči. Taki, v katerih se počutijo vsi udeleženi sprejete, razumljene in ljubljene.

Do takih odnosov ne pelje ravna pot in ne zgradijo se sami od sebe. Zanje je potrebno, kot rečeno, trdo delo. Pogosto tudi pomoč, saj ne zmoremo vedno sami. Ne zmoremo, ker nismo samo graditelji odnosov, temveč tudi dediči vzorcev, ki smo jih dobili v družini in so nas usodno zaznamovali. Ko smo se že tretjič, četrtič zaljubile v enak tip moškega, in se že četrtič razšle strtega srca, je skrajni čas, da nehamo misliti, da je s temi moškimi, prav z vsemi moškimi po vrsti, nekaj hudo narobe. Takrat je čas, da se vprašamo, kaj je to v meni, da vedno znova privlačim ravno take moške, da se zapletam s podobnimi tipi? In obratno – zakaj si mladci pogosto izberejo dekle, ki je podobna mami, in potem jo ljubijo in sovražijo, ker jih spominja na posesivno mater, žensko, ki je hotela vse nadzirati, kontrolirati, upravljati … Ali pa izberejo ženo, za katero mislijo, da je materino nasprotje, in potem jim v odnosu z njo nenehno nekaj manjka, počutijo se negotovi, ne razumejo, kako naj ravnajo, ker odnosa, kakršnega želi vzpostaviti njihova partnerica, ne poznajo. Sprememb pa se vsi bojimo: bolje slabo staro kot neznano novo, si dostikrat mislimo, in vztrajamo v obupni situaciji, katere največja vrednost je v tem, da nam je – znana. Kljub trpljenju se v njej počutimo po svoje varni in zato nimamo dovolj močnega motiva, da bi jo korenito spremenili.

Zadnjič sem pisala o novih moških, ki so topli, čustveno odprti, ljubeči in sočutni.
Da jih je vse več med mlado generacijo in je zato na mestu upanje v ženskam in otrokom prijazno prihodnost. Naj danes pišem o ženskah, o takih ženskah, ki se težko prebijajo skozi življenje in brez pomoči v terapevtskem odnosu morda ne bodo zmogle uresničiti sreče, o kateri je govorila dr. Kompan Erzar. Da mislim nanje in se pogovarjam z nekaterimi, ki so se v zrelih letih prepoznale kot značilni primeri in poiskale strokovno pomoč, gre zasluga še eni psihoterapevtki, ameriški jungovski psihoanalistki dr. Lindi Schierse Leonard in njeni v slovenščino prevedeni uspešnici Ranjena ženska, ki obravnava modele in arhetipe v odnosu oče-hči.

Knjigo sem brala počasi, s svinčnikom v roki, da sem si izpisovala ključne misli in podčrtala bistveno. Pogosto sem jo zaprla, zaprla sem knjigo in svoje oči, stopila globoko vase in z vso hvaležnostjo izrekla: «Hvala ti, ljubi moj oče, da si bil tako ljubeč in tako razumevajoč do mene, da si me podpiral in mi zaupal, da si verjel vame in mi stal ob strani tudi takrat, ko sama nisem vedela, ne kdo sem ne kaj bi«. Če človek nima ogledala, v katerega bi se prek medosebnega odnosa lahko pogledal, če ni vsaj enega para oči, ki ga ljubeče sprejemajo, je – izgubljen. Ranjene ženske iz Lindinih zgodb se v ogledalih svojih očetov niso mogle najti ne prepoznati svoje resnične podobe v njihovih očeh. Če je bil oče močna avtoritativna figura, je hčerko obravnaval kot svoj projekt. Nanjo je projiciral svoja pričakovanja, kdo naj bi postala in kakšna naj bi bila, da mu bo po volji. Če očeta sploh ni bilo ali pa je bil slabič, odvisen od alkohola, se ga je hči sramovala in bežala proč v fizičnem in duševnem smislu. V obeh primerih si je deklica nadela oklep, da je lahko preživela. In ko je prišel čas, da bi začela svoje lastno življenje, da bi v razmerju s partnerjem postala sebi podobna, oklepa ni zmogla odložiti. Ker se je zapletla s fantom oziroma moškim, ki je njeno tragično zgodbo samo utrdil in nadaljeval vražji ples odvisnosti od družinskega vzorca.

Knjiga Ranjena ženska je pretresljiva tudi zato, ker jo je spisala odkritosrčna ženska. Ženska, ki pripoveduje tako, da pričuje o svojem trpljenju, stiskah, depresiji in tesnobi, ker jo je oklep, ki si ga je nadela za preživetje, skoraj zadušil. Njen oče, lokalni pijanček, je v njej zbujal sram in sovraštvo, in naredila je vse, da bi postala drugačna od njega. Bila je marljiva učenka, odlična študentka, intelektualka, ki si je izbrala moža svojega kova. Intelektualca, ki naj bi se čimbolj razlikoval od njenega očeta. Dolga leta je verjela, da je premagala podobo šibkega očeta, šleve, ki se ni znala postaviti pokonci in se je utapljala v alkoholnih hlapih in zabavah. Pa so ji sanje povedale, da laže sama sebi. Moraste sanje so jo pretresle in zbudile. Kot jungovska analistka je namreč vedela, da ji sanje prinašajo pomembno darilo: prinašajo ji njo samo. Odkrivajo ji, kdo je ona pod jeklenim obrambnim oklepom, pripovedujejo ji, da je na neki ravni svojemu očetu celo podobna. Ji šepetajo, naj se zmehča, naj sprejme svoje senčne plati nezavednega in se sestavi v celovito, polno bitje, ki bo sprejelo svojo moško plat in razvilo še žensko, ki je zaradi očetovega vpliva in matere, ki je ni zaščitila pred njim, skoraj usahnila.

Začelo se je garanje. Linda si je dovolila pogledati v drugačna razsežja, intelektualni oklep je popuščal. »Počasi so se pred menoj odpirali svetovi umetnosti, glasbe, poezije, pravljic, kraljestvo domišljije in ustvarjalnosti. Postajala sem bolj spontana, sposobna izražati toplino in čustva, vedno bolj pogumna, saj mi ni bilo več treba skrivati svoje prave narave« piše avtorica, ki se je na pot k sami sebi odpravila tako, da je začela pisati knjigo o sebi in svojih pacientkah ter o tisočih in tisočih ranjenih ženskah, ki bivajo v vseh krajih in časih, saj na vsako deklico vpliva oče, ki je tak ali drugačen, in včasih najbolj tisti, ki ga sploh ni.

Ranjena ženska ima srečen konec. Njena avtorica je sprejela svojo ranjenost. Dojela je, da je bil tudi njen oče ranjen. In mu odpustila. V sebi je poiskala pozitivne plati te usodne – usodne za doživljanje spolnosti, ljubezni in sveta -- moške figure in hkrati se je začela odpirati ženskosti, ki jo je zatajila, da bi presegla šibkega očeta in postala uspešna v patriarhalnem akademskem svetu, ki (tudi na Slovenskem!) prisega na moške vzorce delovanja. V procesu sprejemanja in odpuščanja je postajala vse boj samozavestna in radostna, ker je – ženska. Ločila se je od hladnega moža in osvobojena stopila na svojo cesto. Na njej ne vladajo moške opredelitve ženskosti in drugi partirarhalni družbeni vzorci, ta cesta je tlakovana z lastnimi izkušnjami ženskosti in njenim izražanjem na oseben način. Zato je ni mogoče najti, mogoče jo je samo – odkr(va)iti.

Manca Košir, kolumna v OBRAZIH

Iz vsebine

UVOD
RANJENA HČI
RANJENOST
Ranjenost očeta in hčerke
Žrtvovanje hčerke
Puella - večna deklica
Amazonka
Notranji moški
BOLEČINA
Divja jeza
Solze
OZDRAVLJENJE
Brušenje kristala ženskosti
Osvoboditev očeta
Odkritje duha ženskosti
Gabi Čačinovič Vogrinčič / Knjigi na pot