Alenka Pinterič, velika zvezda slovenske estrade ali poraženka? Žrtev spletk ali usodna premaganka lastnega značaja? Je njena pripoved odraz ene same tragične usode, prežete z boleznijo in porazom, ali lahko zgodba vsakogar izmed nas?

Alenka Pinterič z osebne, brezkompromisne perspektive in brez dlake na jeziku pripoveduje zgodbo slovenske estrade od časov, ko so mlade navdušili lepi dečki iz Liverpoola, da so nehali biti pridna Titova mladina in se na kraških kmetijah pričeli igrati svobodno ljubezen. Je zgodba o upanju in razočaranjih, o presežkih in spletkah. Srečali se boste z večino velikih imen slovenske estrade in jih spoznali z njihovih človeških plati, tudi njihove stiske in pritlehnosti, pijanske eskapade in malenkostne zamerljive maščevalnosti.

Zgodbo pripoveduje nekdo, ki je bil vedno dovolj blizu, da je bil del vsega, a zaradi padcev in porazov nikoli dovolj varen v svoji (namišljeni) veličini, da bi lahko ob izteku vsega, v trenutkih bolezni in samotnega soočenja s samih sabo, preprosto odvrnil pogled. Zgodba, ki jo deli z nami, je tragična, a vendar predvsem zgodba upanja, je zgodba o tem, da človek po vseh višavah, ki se jih dotakne, ostane preplašeno bitje, ki išče samo nekaj malega sreče in nekaj malega ljubezni.

Odlomek

Tistega dne se je spremenilo vse ... ampak vse! Vračala sem se domov iz šole, ko je izza nekega okna privrela glasba, ki me je prikovala na pločnik. Kaj takega še nikoli nisem slišala: povsem nova, nenavadna harmonska zgradba melodije in posebni, novi ritem, potem pa glasovi mladeničev, ki so peli From me to you ... s takšnim nabojem, da so se v meni hipoma prebudili vsi, do tedaj globoko zakopani hormončki in zaščemelo me je povsod! Naježeno, odprtih ust sem vsrkavala zvoke drugih, neznanih osončij, postalo mi je kar malo slabo, to je pomenilo rojstvo moje največje ljubezni. Zgodili so se BEATLI, ki so moje življenje spremenili za 180 stopinj.

Če svet šteje čas po Kristusu, je pri meni pričel teči z Beatli. Stala sem pod tistim oknom, na križišču Prežihove in Gosposvetske ceste, ki sta obenem pomenili križišče mojega življenja, še kar nekaj časa se nisem ganila z mesta, tako me je presunila ravnokar slišana pesem. Ko sem šla dalje, je na tistem križišču ostala Alenka, naprej pa sem odšla JAZ. Za glasbo se dotlej nisem kaj dosti zanimala. Spremljala pa me je že od predrojstva, ker je bil ata glasbenik in sem se hočeš nočeš naposlušala plemenite glasbe, popevčice me tako niso pritegnile.

Učila sem se igrati kitaro, ker mi je bil na enem od taborjenj všeč fantič s kitaro, še prej sta me starša posiljevala s klavirjem, ki pa se ga čisto nalašč nisem hotela učiti, mimogrede, note so se mi zdele kot majhni, hudobni insekti in sem se jih prav bala. Sedaj pa to! Takoj mi je postalo jasno, da so to tisti fantje iz Liverpoola, ki spreminjajo svetovne glasbene zakonitosti, ki so prava revolucija, a to je bilo do takrat še tako daleč od tedaj prijaznega Maribora, da sem le tu in tam o njih kaj prebrala v Večeru. V stanovanje sem vstopila povsem spremenjena, kar sta opazila tudi starša, mati me je najprej vprašala, če sem dobila spet cvek pri kemiji, ata pa je malo kasneje vstopil k meni v dnevno sobo in me zaupno vprašal, če je kakšen fant rinil vame in mi kaj hudega storil.

Večkrat me je svaril pred barabini, ki te spravijo v grmovje in delajo s tabo kot s pujskom, kar se mi je zdelo sila smešno, obenem pa grozljivo, na Jesenicah, kjer smo živeli do mojega četrtega razreda osnovne šole, smo otroci pozimi stali na klopci, ko so pri Minci klali svinjo, ki je pred ubojem bezljala po dvorišču, bila je vsa krvava, ko je ušla mesarju, ki ji je ravno zarezal v vrat, in ta grozovit prizor sem enačila z očetovim svarilom.

Pojasnila sem mu, da so mi pot prekrižali Beatli, ki ji je ata že doživel, in sicer v Hamburgu, na Sankt Pauliju seveda (zloglasni predel rdečih luči), ko so bili z Učiteljskim pevskim zborom tam na gostovanju ...

"Kadar pride dež
v tak mračen dan,
vse je, vse zaman, če pokličem te,
a upam še, da bova se kdaj našla!

Kadar pride noč
v tak tih večer ...
In z njim neznan nemir
v meni se budi, dragi, kje si ti?

Refren:
Objemi me, poljubi me!
Nikar ne glej, kot da ti zame
nič ni mar ..."

O avtorici:

Alenka Pinterič je umetnica z mnogoterimi in mnogovrstnimi darovi. Pevka, igralka, slikarka, kantavtorica, odmevna osebnost v javnosti,iskriva sogovornica in v zadnjem času

Alenka je pač prepoznavna: je na nek način sama sebi maskota, duhovita, nabita z energijo in polna originalnega lastnega humorja, ki je nalezljiv, ki zleze pod kožo in ne prizanaša tudi lastnim slabostim in napakam.

Alenka Pinterič je vsekakor pustila neizbrisen pečat kot svojevrstna in izjemna osebnost našega kulturnega prostora.

Mojmir Sepe