Demian - Zgodba o mladosti Emila Sinclairja

Švicarski pisatelj in nobelovec Herman Hesse je v zahodni književnosti dvajsetega stoletja prvi uvedel metafiziko, mistiko in okultizem. Njegov roman Demian ni samo pripoved o odraščanju mladeniča, ampak bralcu tudi razkrije skrivnostni svet magije in čaščenje danes skoraj povsem neznanega gnostičnega boga Abraksasa.

Po svoji presunljivi izraznosti, izpovednosti in užitku, ki ga Demian nudi bralcu, je ta roman Hessejev biser in vrhunska literarna mojstrovina, ki mu je tudi sprva prinesla svetovno slavo.

Pisatelj je z romanom Demian vpeljal nov, nadrealistični pripovedni slog.

Gre za faustovsko zgodbo o junaku, ki je razpet med urejeno meščansko eksistenco in kaotičnim svetom čutnosti.

Hessejev pisateljski opus zaznamuje presenetljiva enotnost in prepoznavnost. Ena poglavitnih značilnosti njegovega pisanja, ki korenini v njegovi strogi pietistični vzgoji, je kritično motrenje sveta in (pre)strogo prisluškovanje lastni vesti. Pridih mističnosti, ki ga začutimo v vseh delih, pa je povezan z avtorjevim dobrim poznavanjem vzhodnjaških religij oziroma filozofij, predvsem indijskih in kitajskih. Jezik zaznamuje lirična subtilnost, a tudi mogočni simbolizem, v katerem odzvanja platonistična vera v primarnost sveta idej.
Hessejevi junaki so duhovno visoko razviti posamezniki, ki se trudijo iztrgati »čredni morali« in zaživeti samo po svojih osebnih zakonitostih.

Herman Hesse (1877-1962)

Rodil se je v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Švici. Leta 1891 je začel obiskovati protestantsko semenišče v Maulbronnu (samostan Maulbronn – dežela Baden-Württemberg na jugozahodu Nemčije – so leta 1147 ustanovili cistercijani in velja danes za najbolje ohranjen srednjeveški samostanski kompleks na severni strani Alp), vendar je bil kaj hitro izključen. Nato je delal kot prodajalec v knjigarnah, kot mehanik in antikvar.

Leta 1899 je izdal prvo pesniško zbirko, po izidu romana Peter Camenzid (1904) pa se je popolnoma posvetil literarnemu ustvarjanju. Kmalu zatem se je odselil na podeželje, z željo zaživeti »daleč stran od mest in civilizacije«, čemur je ostal zvest do konca življenja. Če je do leta 1914 veliko potoval – največkrat v Italijo, nekaj mesecev pa je preživel tudi v Indiji (Indija je bila nasploh priljubljena delovna in življenjska destinacija njegovih bližnjikov: ded je bil misijonar in indolog, njegova hči – Hessejeva mati – je v Indiji preživela precejšen del mladosti, misijonarsko službo pa je tamkaj kratek čas opravljal tudi Hessejev oče) –, pa se po tem letu skoraj ni več odpravil na pot.

Med prvo svetovno vojno si je zaradi protivojne drže nakopal sovraštvo nemških nacionalistov, čemur so sledili številni javni napadi in grožnje. Trideseta leta je preživel v pripravljanju in pisanju monumentalnega romana v dveh delih z naslovom Igra steklenih biserov. Po opravljenem enajstletnem delu so ga očesne in druge zdravstvene težave odvrnile od novih večjih projektov.
Med zahodnimi filozofi so nanj najbolj vplivali Platon, Spinoza, Schopenhauer, Nietzsche in zgodovinar Burckhardt. Še bolj pa so nanj vplivale indijske in kitajske filozofije.

Leta 1946 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

 

Pomembnejša dela: roman Peter Camenzind (1904), roman Demian (1919), roman Siddhartha (1922), roman Stepni volk (1927), roman Narcis in Zlatoust (1930), roman Potovanje na Vzhod (1932), roman Igra steklenih biserov - Magister Ludi (1943). Eseji o politiki so zbrani v delu Vojna in mir (1946). Pisal je tudi poezijo in krajše zgodbe, ki so bile izdane v številnih zbirkah.