Dvorci iz orehovine so epska freska družine Sikirić-Delavale, ki posega globoko v samosvoj in divji svet Balkana, Dalmacije in širše v polpretekli čas prejšnjih stoletij.

Jergovićeva koherentna zgodba nas ne prepričuje niti nam ne sugerira. Dvorci iz orehovine so namreč osupljiva kronika burne, pa spet običajne človeške evolucije, kronika vznemirljivih, nemirnih, srečnih in nesrečnih, zavoženih in na trenutke vzhičenih popisov protagonistov družine, ki je transparentna priča, da so bili ljudje z Balkana vedno v kotlu hektičnega in neusmiljenega brbotanja.

Miljenko Jergović se je rodil leta 1966 v Sarajevu, kjer je diplomiral iz filozofije in sociologije.

Njegova proza in poezija sta neizmerno priljubljeni in prevedeni v dvajset svetovnih jezikov. Že s prvencem, zbirko kratkih zgodb Sarajevski Marlboro, je nemudoma dosegel visok ugled, s knjigami, ki so mu sledile – vse po vrsti vrhunske kakovosti –, pa ga vedno znova le še potrjuje. Obenem sodi med redke avtorje, ki so enako blizu kritikom kot bralcem: njegova dela so presečišče kritiškega in bralskega okusa.

Od poletja 1993 živi v Zagrebu. Piše poezijo, prozo in eseje, dela tudi kot novinar. Njegovi romani in zgodbe so bili prevedeni v dvajset jezikov.

Dela: Opservatorija Varšava (1988), Uči li noćas neko u ovom gradu japanski? (1992), Himmel Comando (1992), Sarajevski Marlboro (1994), Karivani i druge priče 1992–1996 (1995), Preko zaleđenog mosta (1996), Naci bonton (1998), Mama Leone (1999), Zgodovinska čitanka 1 (2000), Kažeš anđeo (2000), Hauzmajstor Šulc (2001), Buick Riviera (2002), Dvorci iz orehovine (2003), Rabija i sedam meleka (2004), Inšallah Madona, inšallah (2004), Glorija in excelsis (2005), Ruta Tannenbaum (2006), Zgodovinska čitanka 2 (2006), Žrtve sanjaju veliku ratnu pobjedu (2006), Drugi poljubac Gite Danon (2007), Srda pjeva, u sumrak, na Duhove (2007), Volga, Volga (2009) in Transatlantic mail (skupaj s Semezdinom Mehmedinovićem, 2009).