Čaša opojnosti

Pesniška zbirka

Sto let in čez je minilo od nastanka prve zbirke Otona Župančiča, Čaša opojnosti. O njej je začel pesnik razmišljati že spomladi 1898; k natisu pesmi so ga silile neugodne življenjske razmere. Bil je študent, študiral pa je na Dunaju ...

Župančičev pesniški prvenec je bil torej tisti, ki je prav na prelomu stoletij začel razvijati slovenski knjižni jezik. Župančičeva Čaša opojnosti je bila torej prva lastovka, ki je po dolgih stoletjih spanja kralja Matjaža napovedala prihod pomladi in oživitev slovenske besede.

Bolne rože

To so tiste lepe rože,
ki takrat vzcvetele so,
ko me tvoje bele roke
na srce prižele so.

To so tiste čiste želje,
ki takrat vzcvetele so,
ko oči mi tvoje črne
v dušo zažarele so.

To so tiste tihe boli,
ki takrat vzcvetele so,
ko molče me tvoje sladke
ustnice preklele so.

O avtorju:

Oton Župančič (1878-1949), slovenski pesnik, dramatik, kritik in prevajalec, rojen na Vinici v Beli krajini, je študiral zgodovino in zemljepis na Dunaju. Že zelo zgodaj se je seznanil z našimi predstavniki moderne, ki jo je skupaj z njimi odločilno sooblikoval. Njegovo delo obsega pesniške zbirke Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904), Samogovori (1908), V zarje Vidove (1920), Zimzelen pod snegom (1945), drame (znana je zlasti tragedija Veronika Deseniška, 1924), kritike (znamenit je esej Ritem in metrum).

Zelo znane so tudi njegove pesmi in uganke za otroke. Izšle so v zbirkah Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1913), Sto ugank (1915), Ciciban in še kaj (1915); pozneje so mnogokrat izšle pod naslovom Mehurčki. Čeprav so stare že celo stoletje, s svojo nenasilno didaktičnostjo, humorjem in zvočnostjo še danes delujejo sveže in moderno.