Gabriel García Márquez (1928) je kolumbijski pisatelj, ki ga literarna kritika opredeljuje kot magičnega realista, njegove knjige pa so cenjene tako med literarnimi teoretiki kot med bralci; njegovo najuspešnejše delo, znamenit roman Sto let samote (1967), je bil prodan v več kot 10 milijonov izvodih. Márquez je lavreat neštetih literarnih nagrad, leta 1982 pa je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo.

Kratek, komaj nekaj več kot sto strani dolg roman latinskoameriškega maga besede je izpoved neimenovanega protagonista, veterana mestnega predela rdečih luči, “grdega, sramežljivega in staromodnega” novinarja, ki si pri devetdesetih zaželi spati z devico. Ostarela madam Rosa Cabarcas mu željo uresniči in na predvečer rojstnega dne ga v temačni sobici bordela pričaka ona – Delgadina, kot jo pozneje sam poimenuje – mlada, nedolžna in speča. In tako revna, da je pripravljena za nekaj pesosov darovati svoje devištvo …

• po več kot 10 letih nov roman latinskoameriškega maga besede, ki so ga tako kritiki kot bralci nestrpno pričakovali (leta 1994 je izdal roman O ljubezni in drugih demonih, nato pa leta 2002 prvi del avtobiografije)

• kratek roman je hvalnica poznovzcveteli ljubezni, postavljena v značilno atmosfero latinskoameriškega okolja (stkana je iz romantičnega mačizma, žalostnih kurb, subtilnega eroticizma in bizarnih vročinskih sanj devetdesetletnega starca, polnih razmišljanj o ljubezni, nostalgiji in smrtnosti)

• pripoved o devetdesetletniku, ki je pričakoval smrt, a prvič v življenju našel ljubezen, s katero je Márquez znova dokazal, da sodi med največje literate dvajsetega stoletja, če ne med največje v zgodovini svetovne literature sploh