Stavim, da ste zaskrbljeni. Mene je skrbelo. Zato sem napisala to momodramo. Skrbelo me je za vagine. Skrbelo me je, kaj si mislimo o vaginah, in še bolj to, da si o njih ničesar ne mislimo. Skrbelo me je za lastno vagino. Potrebovala je druge vagine – skupnost, kulturo vagin. Obdaja jih toliko temačnosti in skrivnostnosti kot Bermudski trikotnik. Nikoli se ni nihče javil od tam.

…

Tako sem se odločila za pogovor z ženskami o njihovih vaginah, za intervjuje o vaginah, ki so postali monologi o vaginah. Pogovarjala sem se z več kot dvesto ženskami. Pogovarjala sem se s starimi, mladimi, poročenimi, samskimi ženskami, z lezbijkami, univerzitetnimi profesoricami, pravnicami, seksologinjami, z ženskami različnih narodnosti, ras in verskih prepričanj. Sprva so nerade govorile o tem. Bile so malce zadržane. Ko pa so začele pripovedovati, jih nisem mogla ustaviti. Ženske se na skrivaj rade pogovarjajo o svojih vaginah. Zelo se razživijo, predvsem zato, ker jih ni še nihče spraševal o tem.

Eve Ensler