Istanbul je Pamukovo rojstno mesto, v katerem je preživel otroštvo, mladost in v njem živi še danes, mesta pa v vsem tem času tako rekoč ni nikoli zapustil.
Istanbul – Spomini mesta je knjiga o avtorjevem spominjanju otroštva in mladosti. V njej spregovori o svoji ožji in širši družini, ki je skupaj, v vsej svoji razširjenosti, živela v veliki, petnadstropni stanovanjski hiši, razkriva družinske skrivnosti, spregovori o svojem odraščanju in nenazadnje o mestu: o Bosporju in številnih plovilih, ki po tej nepogrešljivi vodni poti povezujejo Evropo in Azijo, Črno morje in Sredozemlje, o štirih turških književnikih, ki so se zapisali Istanbulu, o pogledih zahodnih piscev o njem…

Tako na primer predstavi Théophila Gautiera, francoskega pisatelja, pesnika, novinarja in prevajalca, ki je leta 1852 občudoval raznolikost jezikov Istanbula, ko se je na ulicah ob turščini slišalo tudi grščino, armenščino, italijanščino, govorico sefardskih Judov, francoščino in angleščino, nato pa Pamuk odkrito spregovori o agresivni nacionalistični politiki turške republike, ki se je polotila etničnega čiščenja mesta in neusmiljeno obračunavala z manjšinami (zlasti Grki, Armenci in Judi). Ne zamolči, da so leta 1955, ko je Velika Britanija zapustila Ciper in so se Grki pripravljali na prevzem celotnega otoka in je v stopnjevanju napetosti, v poskusu načrtne manipulacije z nacionalnimi čustvi, agent turške tajne službe odrvgel bombo na rojstno hišo Atatürka v Solunu, istanbulski časopisi s hujskajočim poročanjem podžgali množice, že tako nastrojene zoper nemuslimansko prebivalstvo. Podivjane množice so se lotile požiganja in ropanja grških in armenskih hiš ter posiljevanja grških in armenskih žensk. Kasneje se je izkazalo, da so organizatorji pogroma, ki je trajal dva dni, imeli podporo državnih oblasti.

Spominjanje otroštva in mladosti pri Pamuku neustavljivo preide v zgodbo o mestu. Knjiga Istanbul – Spomini mesta tako ni samo delna avtobiografija pisca, ki je v zadnjih letih postal cenjeno pisateljsko pero na zahodnih knjižnih trgih, temveč se »umetnikov mladostni portret« razraste v veličastno biografijo Istanbula, predvsem obdobja med 50. in 80. leti XX. stoletja.
Verjetno je ključni koncept, s katerim avtorju uspe začrtati pripoved o Istanbulu in jo umetelno vtkati v svojo osebno zgodbo, hüzün, ki je z jezikoslovnega gledišča turška beseda arabskega izvora in pomeni ‘melanholijo’ (podrobneje ga razčleni v 10. poglavju). S hüzünom avtor poimenuje občutje, ki je po njegovem neločljivo zvezano z Istanbulom, njegovo usodo in prebivalstvom. Hüzün je melanholija, ki je skupinska, skupnostna in ne zasebna, zato tudi povezuje prebivalstvo Istanbula v »zamišljeno skupnost« (gl. Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti, Studia humanitatis, Ljubljana 1998). Manifestira se v prizorih, spominih, na mestnih ulicah in v ljudeh – je vseprisoten.

Zgodovinsko ozadje hüzüna so sledi veličastne preteklosti – tudi najbolj neopazne, neznatne ali slabo vzdrževane – in civilizacije, ki je ustvarila to veličastnost, sledi, ki jih podrobni opazovalec v Istanbulu zazna na vsakem koraku. Toda za pozornega meščana so te ruševine opomnik, da je Istanbul sedanjosti tako reven in izgubljen, da se nikoli več ne bo mogel povzdigniti do nekdanje veličine bogastva, moči in kulture. In prav zavoljo tega, zavoljo te pomanjkljivosti sedanjega trenutka, tovrstne sledi v meščanih vzbujajo nelagodje. Četudi poskušajo ubežati hüzünu, otožnosti spominov na veličastno preteklost, denimo s tem, da zanikujejo preteklost in ignorirajo zgodovino (zgled, da zgodovina nima veljave, naj bi za Pamuka bile prakse, ko kamenje starih mestnih zidov uporabljajo skupaj z novodobnimi gradbenimi materiali za nove stavbe ali ko stare kamnite stavbe obnavljajo z betonom), se hüzün vrača še mogočnejši.

Istanbul – Spomini mesta so gotovo eden najbolj subtilnih portretov tega turškega mesta doslej, svojevrstna »kulturna zgodovina«, ki bo tukajšnjemu bralstvu zagotovo poglobila izkušnje preteklih in prihodnjih srečanj z Istanbulom, obenem pa z njegovimi lastnimi besedami, z natančno samorefleksijo, predstavila življenje avtorja, katerega romane že lahko beremo tudi v slovenskem jeziku.

Mnenja:

"Tej sugestivni knjigi se posreči oboje. Je eden najganljivejših spominov na otroštvo … in v meni bolj kot katerakoli bleščeča turistična brošura vzbuja hrepenenje, da bi spet obiskal Istanbul."
Noel Malcolm

»… ker je v iskanju melanholične duše svojega rojstnega mesta odkril nove simbole trkov in prepletanja kultur.« – komisija Nobelovega sklada

Orhan Pamuk je vodilni romanopisec turške postmoderne literature in eden najbolj branih pisateljev v Turčiji, njegova priljubljenost po svetu pa iz leto v leto narašča. Prejel je številne ugledne nagrade, najvišja med njimi je Nobelova nagrada za književnost (2006).
Rojen v premožni družini v Istanbulu. Izobraževal se je na ameriški visoki šoli Robert College v Istanbulu, zatem je nekaj let obiskoval predavanja arhitekture na Istanbulski tehnični univerzi. Leta 1974 se je odločil za pisateljevanje; diplomiral je leta 1977 na Inštitutu za novinarstvo na Univerzi v Istanbulu. V letih 1985-1988 se je dodatno izobraževal na Kolumbijski univerzi v New Yorku.

Njegov prvi roman Karanlık ve Işık (Tema in svetloba) je bil soprejemnik nagrade Milliyet Press Novel Contest (1979). Z Belo trdnjavo (Beyaz Kale, 1985) se je v Turčiji tedaj že dodobra uveljavljeni Orhan Pamuk vpisal v mednarodno bralsko zavest: leta 1990 je zanjo prejel Independent Award for Foreign Fiction. Sledili so romani Kara Kitap (Črna knjiga, 1990), Yeni Hayat (Novo življenje, 1995), ki velja za »najhitreje prodajano« knjigo v turški zgodovini, Benim Adım Kırmızı (Ime mi je rdeča, 2000) in Kar (Sneg, 2002), njegov najnovejši, težko pričakovani roman pa nosi naslov Muzej nedolžnosti.  Pamuk je tudi avtor knjige esejev Öteki Renkler (Druge barve, 1999) in avtobiografskega dela Istanbul  - Spomini mesta, ki je odločilno nagnilo tehtnico proti Nobelovi nagradi.  Knjige Orhana Pamuka so prevedene v več kot štirideset jezikov, v slovenščini imamo doslej Belo trdnjavo (Sanje), Ime mi je rdeča (Mladinska knjiga), Sneg (Sanje), Istanbul - Spomini mesta (Sanje).

Pamuka ne cenijo le kritiki, ampak tudi bralci: s svojimi tekočimi, napetimi zgodbami nagovarja široko občinstvo, zahtevne bralce pa z literarno kvaliteto in poglobljeno obravnavo najrazličnejših tem od otomanskega slikarstva preko radikalnega islamizma do vprašanj umetniškega ustvarjanja. Kompleksno turško izkušnjo izpisuje v zahodnim bralcem domači govorici postmodernistične estetike. V Turčiji uživa ugled pomembnega komentatorja družbenih tem, čeprav se ima sam za "čistega" pisatelja (ki pa se pogosto oglaša v medijih, zlasti glede kurdskega vprašanja, svobode izražanja - med prvimi je podprl Salmana Rushdieja, ko ga je zaradi Satanskih stihov doletela znamenita fatva - in, kar je najbolj razvpit primer, glede armenskega genocida, zaradi česar mu je pred časom celo grozil sodni proces).

Njegove romane so poskušali označiti s pomočjo primerjav z najrazličnejšimi mojstri dvajsetega stoletja, od Kafke preko Eca do Calvina. V vsakem primeru je Orhan Pamuk imeniten pripovedovalec, vešč zgodbar, ki se je učil iz različnih pripovednih tradicij, predvsem pa je našel, kot vsak dober romanopisec, svoj lasten, nezamenljiv glas.