Dogodki, življenja in usode ljudi ob stari italijansko-jugoslovanski meji, ki je nekoč ločevala Primorsko od Slovenije in na katero še vedno spominjajo mejni kamni oz. njihovi ostanki.

Iz vsega, kar nam nudi in pove knjiga prof. Tomaža Pavšiča, izhaja vtis, da je rapalska meja globoko zarezala v življenje Cerkljanov, Idrijčanov in nekoliko manj Poljancev in Žirovcev. Meja naj bi s svojimi mogočnimi in številnimi utrdbami in napravami simbolizirala moč nove italijanske države in njenega režima, predvsem pa nepremagljivost in dokončnost te meje.

To naj bi tudi pripomoglo k sprijaznjenju z novim stanjem ter tako rekoč k psihološki vdaji primorskih Slovencev. Toda "mali ljudje ob veliki meji" se po velikanski večini niso vdali in zmeraj so našli poti, duhovne ali fizične, slednje so predvsem opisane v tej knjigi, da so mejo presegli. Paradoksalno so naši starši ob tej meji prav zaradi nje živeli bolj polno in razgibano, čeprav je bilo sicer življenje kruto, kar dokazuje desettisoče izseljenih v Jugoslavijo in v še oddaljenejše dežele.

Po dobrega pol stoletja, odkar je ta meja dokončno izgubila vsakršen pomen, za njo ostajajo spomini, taki in drugačni. "Stara meja" tako ostaja le še zgodovinska epizoda, ki pa je hkrati zapustila določene sledove v naši kulturni in materialni dediščini. Dovolj, da nanjo obudimo spomin, k čemur pomembno prispeva tudi pričujoča knjiga.

dr. Boris Mlakar