Opis vsebine:

Mentor: Rafael Terpin

 

RN/223 V SJAVNICI Šebrelje 67

 

Domače hišno ime: SJAVNCA POD PŠENKOM. Kraj: Šebrelje, južno proti Jagrščam.

 

Hišna številka: starejša 59, današnja 67. Oddaljenost: dva kilometra od vasi, pol ure hoda. Nadmorska višina: okrog 600 m.

 

Vrsta posestva: spada v osmi katastrski razred, je precej pasivna, saj je veliko neplodne zemlje. Velikost: 51 hektarov in 51 arov.

 

Seznam nekdanjih poslopij:

 

Mlin je odnesla voda leta 1926. Hiša stoji še danes v dobro ohranjenem stanju. Zgrajena je bila okoli leta 1500.
Hlev, ki je dobro ohranjen, je bil zgrajen okoli leta 1500, požgan in znova zgrajen. Kozolec je bil zgrajen okoli leta 1600, tudi požgan in ponovno zgrajen. Pajštva je bila zgrajena leta 1893., zgradil jo je praded Andrej Erjavec, še stoji. Za klet in hkrati drvarnico se ne ve, kdaj so jo zgradili. Čebelnjak je zgradil stari oče Anton Črnilogar pred vojno, danes ne stoji več. Svisli so v senožeti.

 

Zgodovinski podatki, zapiski, letnice, freske: letnica, vklesana na pajštvi- 1893, drugega nič.

 

Kako so živeli, s čim so se preživljali? Živeli so predvsem od kmetiijstva, pridelovali so pšenico, oves, ajdo, ječmen za moko, krompir, korenje, koruzo, fižol in sadje.

 

Kdo in koliko jih je živelo v hiši?

 

Prej tudi pastirji in dekle.

 

Družinski člani: Marjana Carli iz Šebrelj 59, rojena 18.6.1863, poročena z Andrejem Erjavcem iz Masor, rojen 22.11.1867, umrl leta 19.5.1890 v Šebreljah.

 

Hči Terezija Erajvec, Šebrelje 59, rojena 16.10.1896, poročena z Antonom Črnilogarjem iz Šebrelj, rojen 28.5.1892, umrl leta 31.1.1927. v Šebreljah.

 

Otroci: Viktorija (Šebrelje 67), rojena 28.10.1927; Vladimir, rojen 7.7.1931; Julka, rojena 11.5.1934; Pavla, rojena 23.1.1936., Anton, rojen 25.5.1937, poročen z Marijo Tušar iz Jagršč 14, rojena 19.10.1936, umrla 26.10.1968.

 

Otroci: Dora (Šebrelje 67), rojena 28.3.1961; Bernarda, rojena 14.4.1969; Jožica, rojena 27.4.1970; Marjeta, rojena 18.12.1972; Janez, rojen 20.7.1974.

 

Kaj se je z njimi zgodilo?
Zadnji rod še živi.
Kaj se je zgodilo s kmetijo in poslopjem?
Še zmeraj jo obdelujemo in obnavljamo.
Opis stanja: domačija je v trdnem stanju, ker jo obnavljamo.

 

Domača krajevna imena, njive; TA VELIKA NJIVA, V RAVAN, V KOTNICI. Gozdovi: NA PLANIN, TELEBURAVKA, NA TRPETLIČI, NA LAZU, NA STRŽEJCI. Potoki: SJAVNŠČICA, ZLIV, KOTNIŠČICA. Izviri: KOTNARCA, POD JESENOM, POD VALEVCAVA, V GRAP, NA LAZU. Vrhovi: NA PLANIN, KALAVRATE, NA VRH STRŽEJCE, KOVK. Jame: ZA PLANINA, PODSTANAJCA, V KATLU. Senožeti: ŠMONARKA, V VRTU, BREG I,II, LOG, POD ŠTALO, ZA
HIŠO, VAGRAJNCA, PRI ČEŠNJI, ZA VRAT, POD STRŽEJCO, ZA MALA DALINA, ZA VELIKA DALINA, MALE in VELIKE SUŠJE, MALE in VELIKE KOTNICE, POD PŠENKOM, ANČNA GRIVA.

 

Pripovedoval mi je JANEZ ČRNILOGAR
Zapisal DARKO BREZAVŠČEK., februarja 1989

 

Prelomne spremembe zadnjih let nas neutrudno tepejo v dušo. Včasih se zato zdi, da se je stvarnost nekam odmeglila. Kdo bi v današnjih razmerah mogel na hitro razumeti, da kmečki svet nekaj podobnega doživlja že vse od druge vojne sem. Počasi in vztrajno se je v teh desetletjih kmetom zasukalo prav vse.
Na glavo se je postavila vas, kmečka hiša, kmetovanje, življenje na vasi, glasba, prehrana, promet. Vse, vse!

 

Tradicijo smo zlahka zapisali turizmu.Vas je prišpancirala v mesto, mesto se je podalo na deželo. Pravi kmetje so nekam mrknili ali pa so se preobrazili v nekaj prej neznanega, vse ostalo kmečko je umrlo. Če danes kdaj pa kdaj samega sebe imenujem rovtarski slikar, bo za tem skrita le neka preživeta melanholija in domotožje. Rovtarija se je sprevrgla v bogvekaj, stari časi so odhlačali v zgodovino.

 

S spremembami v kmečkem življenju se preoblači tudi naše skupno bivanje, saj eni brez drugih vendarle ne znamo obstajati. Neka navidezna stalnica je krajina, ki nas obdaja, voda, tu je Porezen, tu je Lokvarski vrh.

 

A glej, vse to je zgolj dobri, stari kmečki svet! Ko ga zapustijo kmetje, ga dobijo v poht turisti, planinci, gobarji, zmajarji, vikendaši, lovci, kolesarji. A kaj bo storila ta golazen? Malo posmetili bodo in kakšen šiv bodo tu in tam zategnili. Drugega nič. Njen učinek je za krajino bolj blažev žegen.

 

Kulturna krajina živi in umre s kmetom vred.
Arhitektura je mnogo občutljivejša. Ko ljudje zapuste hišo, ni treba dosti, da zapiha skozi strte duri in da dežne kaplje zmočijo ta zgornjo izbo.

 

V eni od raziskav mi je deklica iz Šebrelj napisala, da je šele pri sestavljanju naloge spoznala, kako ima vsaka hiša svoje življenje: rodi se, živi in umre. Ves razgret sem prebral in si rekel: Ta dan je zate izpolnjen. Končaj že šiht in zavleci se v kakšen miren kot!

 

Da so bile nekoč vse vasi utirjene v skupno sosedsko enotnost in čednost, da so bile preprosto lepe in da jim v estetskem pogledu ni ničesar manjkalo, bi zmogli zaslutiti tudi šolarji. Zgodovina je precej opletavo zanikrna dekla, ki ji sam samcat že ne mislim stopiti na prste. Naj pomaga, kdor more, naj pripoveduje, kdor kaj ve. Zgodbe so na svetu zato, da jih pripovedujemo. Kdor premalo ve, naj posluša! Ljudsko izročilo gre še od ust do ust, le časa zanj zmanjkuje.

 

Televizija in včasih računalnik vse bolj zasedata prostorčke naše zavesti. Poslušati živega človeka je slast, ki se ji vse bolj odpovedujemo. Zakaj?
Zakaj je danes v stavbarskem pogledu Zakriž podoben Planini in Bukovo Šebreljam, ko pa je nekdaj vsaka vas imela svojo dušo? Kaj ljudje res najraje ubiramo lahke, kratke in cenene poti? Kaj res najraje pograbimo najprej ponujeno?

 

So bile stare vasi estetsko ubrane zgolj zato, ker takrat kmečki človek razen sosedov ni imel nobenih drugih darov. Imel je kamen, les, slamo, vodo in apno. Pa dobre sosede! Naj otroci zvejo kaj o teh hudih, težkih in po svoje zlatih časih!

 

Včasih jim kažem podobo kakšne rešetaste, napol podrte bajte in jim sproti namigujem: "Glejte, kako sijajna je morala biti včasih!" Vem, težko mi je slediti. Vsi otroci so tukajšnji in današnji. S sendvičem v eni roki, s kokakolo v drugi in z žvečilko v ustih! Mladi ljudje, ki se jim svetovi šele odpirajo! Bi se jim brez starih zgodb odpirali bolj vneto?