Zbirka črtic o junakih z roba družbe

ŠKODA
Počasi me je nosilo proti mestu, glava na ramenih pa začuda ni opletala, čeprav sem dan poprej spil polno kiblo vina. Razveseljeval me je ta pozitivni maček in načel sem pogovor z vezalkami na prašnih čevljih. Nove in nove misli so nastajale same po sebi in večkrat smo se družno veselo nasmejali. Na temo življenja so mi dale genialno idejo, da bom najbrž pastir in bom pasel lenobo. Vendar je čas teorije neomajno mineval, nastopal je čas dejanj. Lahkoten sprehod se je zgubljal v prvih mestnih hišah.
Razbremenjen notranje napetosti sem zavil na pošto. Za pultom je utrujalo debelo, staro ženšče z ogromno kumaro na razjedenem obrazu in v strašni zaposlenosti z mesnatima rokama brkljalo po papirjih.

"Rad bi poslal telegram," sem se obrnil na ta slabo sešiti kos mesa.
Ne da bi odvrnila čukasti pogled z razmetanih listin, mi je podala obrazec in izpolnil sem ga po vseh pravilih, ki jih zahteva birokracija.
"Kdaj bo dostavljen?"
"Takoj ga bomo odnesli."

Ne bi jim smelo biti predaleč, saj je bila naslovnica oddaljena samo dva stanovanjska bloka od njihove utrdbe. Upal sem tudi, da pošta ni učinkovita le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V prvi ljubezenski korak je bilo vključeno še eno upanje: da bo Kristino premamila ljubezenska izpoved neznanega čefurja, kajti podpisal sem se kot Safet. Vsaj radovednost naj ji zbudi, naj pride pogledat cestnega delavca, ki se meče na trepalnice zaradi nje.
Premaknil sem se do košatega parka, kjer sem v grmičevju pobrskal po skriti vrečki z delovno obleko. Obenem sem z njo pred dnevi prinesel tudi gumijaste škornje, ki naj bi izpolnili zamišljen nastop. Garderoba v naravi je nenadejano dolgo čakala na uporabo, ker prvič ženske popolnosti ni bilo doma, drugič nisem imel jajc in tretjič, ko je alkohol zmagal nad ljubeznijo. Zdaj se je končno vse pokrilo. Oblekel sem moder kombinezon, nataknil črno gumo, ki je segala do kolen, in se ponosno preselil pred slaščičarno. Kelner je prinesel naročeno hladno pivo in začelo se je čakanje na uvodni zmenek. Najin prvi 'rendez-vous'.

Moja okrogla očala so jo prvič registrirala šele pred kratkim in nikakor mi ni šla iz talenta. Karkoli sem počel, kamorkoli sem se obrnil, vedno in povsod je bil z menoj Kristinin lik, njeni dolgi svetli lasje, ki so plapolali po slokem hrbtišču, njene jasnomodre oči, kot bi nikdar na svetu ne bilo nobene težave, njena rahitična postava, njeni gibi, oplojeni z roso prebujajoče se ženskosti, energija in sploh vse. Še in še. Zvedel sem le, da je pred kratkim končala šolanje, da še nima stalnega tipa, in seveda njen naslov. Kot razpoznavni znak iz telegrama je bil na mizi razgrnjen Politikin Zabavnik.

Minile so že skoraj tri ure, kar sem bil priklenjen na plastični stol, minilo je šest piv in nakazovalo se je sedmo, nje pa še vedno ni bilo na spregled. Morala bi se prikazati že zdavnaj. Nič več se nisem živčno tresel, nič sekiral, alko je umirjal nervozne trzljaje vibracij in načenjal realen stik s svetom. V sebi sem molil, da se prikaže v naslednjih minutah, pozneje bi znalo biti prepozno in sprijeno. Nasut se ji nisem hotel kazati takoj na začetku božanske romance. A je bilo vse zastonj. Ves trud in vsa pravljičnost snidenja sta splavala po vodi, Zabavnik je odromal z mize v polivinilasto vrečko in poklapano sem obljubljeno deželo zapustil še sam. V zakrinkanem parku sem se vnovič preoblekel v civilko in zopet izgledal vsakdanje, kot normalen pijanec, ki noče misliti na nič. Pa sem kljub tegobam vzhičeno mislil na spolzelo ljubezen.

Ura je bila že mračna in poklapana, ko je moja žejna kri v neki zakotni betuli izsledila Inka. Sam je čepel v zabitem kotu in umirjeno cepal litrco:
"Si že potrjen?"
"Zakaj pa ravno danes ne bi bil," sem utrujeno odvrnil, naročil kozarec in se predal umiranju.
Prav hitro sva potrebovala novo bulo. Pobrskal sem po žepih in vlekel na zamujeno rožnato svetlobo zvite bankovce.
"Pusti! Jaz častim," me je lakonično zaustavil Ink.
"Si pri denarju?"
"Sem, prodal sem sliko."
"Vsaj ena dobra novica v teh zajebanih časih."
"Kislica," je iztisnil, "si slab?"
Blesavo, standardno in neprimerno.
"Ne vem, ali sem se bolje počutil, ko sem bil v pizdi in sem čakal na rojstvo, ali zdaj, ko sem totalno v kurcu."
In sem mu razložil ljubavne jade.
"Verjetno te je pošta zajebala."
"Ali pa Kristina."
"Saj jo boš imel še šanso videti."
"Izza šanka gotovo," sem ironično zaključil ter pričel ognjevito tankati.

Sledil je mojemu zgledu, inteligenčni kvocient pa se je obema začel silovito spuščati.
V otopele možganske celice se je vseeno zavlekla spodbujajoča misel na ponovno srečanje. Ampak, še bo možnost, še bo šansa, morda kdaj drugič in podobne neslane neumnosti brez uporabnega efekta. Vse to so modrosti neizpolnjenih, nezadovoljnih in nesrečnih. Dvignila sva se in odšla v sekret, Ink scat, jaz zdrgnit čekane. Zlata ščetka in zobna pasta, ki sta vedno prisotni v žepu suknjiča, preprečujeta pretiran superhikov zadah. Sonce, ki je čez dan plemenitilo srce, se je že dolgo tega poslovilo in skrilo v temačno noč. Prisotna sta bila apatija in nagon, večna sla po pijači. Vse je ohromelo. Če bi bil umsko hrom in brezizrazno zadovoljen z danim, morda niti ne bi pil. Včasih gledam določene osebke, ki sploh ne razmišljajo v oblakih, so zadovoljni z nudenim, trdno stojijo v skladu z omejitvami, vegetirajo in so nasploh brez pripomb na svoje življenje, sprijaznjeni z blatom se veselijo malenkosti in ne hrepenijo po drugače postavljenih tirnicah. Takrat, ob moralnih mačkih, jim zavidam topo mirnost in vdanost v nespremenljivost obstoječega. ?ivljenje jemljejo takšno, kot pač je. Nizkotno in plazeče pred nedoumljivim. V meni je vedno prisotna nezadovoljnost pred vsemogočno nedosegljivostjo.

Nenaden preblisk je Inka spomnil, da v bližini igra nek levi bend, zato sva se zagrizla v vzpenjajoč sprehod. Kar tako, za boljši danes. Po izparevajoči hoji sva se znašla pred vstopnino in skušala zaslediti kakšno znano faco, ki bi naju spravila zastonj na notranje dogajanje, toda kot v najbolj pogrošnih filmih, ko se prepotrebna pomoč nikakor ne prikaže, je tudi tokrat ni bilo. Nekaj kretenov se je skušalo pretihotapiti prek zidu, toda redarska služba je delovala brezhibno. Tepci bi morali vedeti, da so redarji razpostavljeni naokrog, saj zabava na tem prostoru ni potekala prvič. Uniformirani lakaji so prenapeteže lovili kot zajce, jih metali ven in se naslajali nad svojo učinkovitostjo. S časom so pridobili na uigranosti in zanesljivosti. Spoznali so cenene trike. Včasih se je še dalo neopažen priti na prizorišče, zdaj si potreboval znance med samimi varuhi reda. Nastopila je pavza, zbral sem se, plačal za oba in se skozi trumo namenil k šanku. Prebil sem se prav na vrh čakajoče vrste in hotel naročiti kavsno, ko sem jo zaznal. Kristina! Stala je ob temačnem robu šanka, nekaj desetin obrazov stran, skupaj z neznano prijateljico. V roki sta držali vsaka svoj plastični kozarec in pogledovali proti zvivajočemu folku na plesišču. Samo buljil sem proti njima z odprtimi usti in razširjenimi očesnimi zrkli, nekje daleč stran, v drugi dimenziji pa me je nekaj stresalo za rokav in nestrpno kričalo, da bi prevpilo naraščajoči hrup, naj vendar že enkrat naročim, po kar sem prišel v ospredje. Počasi sem se obrnil, ne bi se kaj dosti zavedal, in avtomatično zarjul:

"Bulo!"
"Kaj?"
"Bulo črnega," sem pomolil denar vsiljivcu pod nos.
Prodajalec je požrešno zgrabil pripadajoči znesek ter stegnil steklenko. Z oblikovano dlanjo sem jo tesno zaobjel in se hitro obrnil nazaj proti Kristini. Izginila je. S pogledom sem prepotoval celotno zemljišče, nje pa ni bilo več. Ni je bilo več! Fak! Dovolj je bil trenutek nepazljivosti, da se je pogreznila v nič. Kot dežna kaplja, ki se razlije, razblini in ponikne v kalnost.
Tok zgnetene mase me je kot na nitkah visečega pajaca potisnil nazaj proti Inku.
"Si nabavil?"
"Videl sem jo! Stala je tam!"
"Greva sedet. Vem za prazno mizo."
"Tam je bila," sem pokazal s prstom.
"Kdo?"
"Kristina!"
"Pa pojdi k njej. Samo bulo pusti tukaj."
"Saj bi, a se je naenkrat izgubila."
"Kam?"
Zares pronicljivo in intelektualno pretanjeno vprašanje.
"Ne vem. Kar kam."
"Greva pit za mizo. Jo boš že kasneje poiskal."

Spet sva bila pri modrosti ubogih - kasneje. A ni kazalo drugega kot upati in čakati na klic usode, ki se je tako naduto poigravala z mano. Niti piti nisem mogel več. Mislim, žrl sem ga že lahko in sem tudi ga, vendar brez predanega užitka in z nestrpnimi mravljinci v riti. Realnost me je spet, kot že ničkolikokrat doslej, brezsramno poteptala.
Sredi litra je mimo prineslo Erika. Plaval je v neomejenem vesoljnem ozvezdju. Odkar ga pomnim, je imel zmeraj na kubike trave ali v ali ob sebi ali pa kje v bližini.
"Gresta kadit?"
"Še vprašaš! Veš, da greva."

Sam nisem ničesar rekel. Ni me vleklo, kajti trava, ki jo na splošno slabo prenašam, bi me utegnila dotolči in do amena zbiti po tleh. Pa vseeno, kolega je bil tako ali tako prisoten in Kristina je najverjetneje že splužila domov. Zavlekli smo se pod mračno drevo, ki ga žarki visokih žarometov niso temeljiteje dosegali. Erik je vzel špinel, ga prižgal in ponudil naokrog. Zdelo se je, da je brez učinka. Še en domači zvarek. Redko so kaj prida. Ali te vržejo ali pustijo nedotaknjenega. Ali viski ali voda. Vina skoraj ni moč dobiti.
Šel sem scat, in ko sem stal pred pisoarjem, se je razpoloženje začelo dvigati. Svet je pridobival temnejše in privlačnejše barve, strop se je ustil v parajoč nasmeh, se širil, spreminjal in oblikoval gumijaste oblike. Klovnast izraz, solzav, fantastičen. Gube na maski so postajale bolj in bolj smešne. Vsaka razposajena misel se je takoj izpolnila in vsak pogled na želeno obliko je terjal smeh. Zaklenil sem se v stranišče, zvitega v nezaustavljivem razpoloženjskem hihotu me je posedlo na školjko in režal sem se dolgo, dolgo.

Ko je minilo, sem stopil do lijaka, izmil solze veselja, zdrgnil čekane, se zmočil po blaženem obrazu in prerojen stopil na plano. Prireditveno dvorišče se je spraznilo. Muzike in hrupnih ljudi ni bilo več, le nekaj osamljenih produktov je čemelo za politimi mizami. Počasi sem zabrodil med pokajoče plastične kozarce in se znašel ob Inku. Z rokama, postavljenima pod razgreto glavo, je slonel med steklenicami in izgubljeno smrčal v prostranstvu sanj. Nisem ga maral buditi. Radovedno sem zakoračil še malo naokrog in z očmi iskal kakšno polnejšo vsebino flaše. Če ne bi bil izbirčen, bi lahko pil celo iz postanih kozarcev. Za trenutek se mi je zazdelo, da na eni izmed umirjenih klopi sedi Kristina z nekim tipom. Ni se mi zdelo ravno možno, da bi se prav zdaj narisala ujeta v pogledu, ko se je že toliko ladij potopilo, a me je vseeno neogibno vleklo tja. Le toliko, da si ne bi kasneje očital nepotešenega poskusa doseči utvaro. Napravil sem pet, šest poskokov skozi zono somraka in se znašel v čudežni deželi, na pragu sanj, kajti njen lik se je iskril v vsej privlačnosti in na dosegu roke.
Samozvani duhovitež se je slinil okrog nje in jo prisiljeno posiljeval s svojim bolnim, samozadovoljnim nastopom. Nisem kaj dosti razmišljal. Kot bi rekli revolveraši: Najprej ustreli, potem vprašaj. Približal sem se tipu in mu rekel, naj spizdi.

"Kristina je moja punca," sem še dodal.
Nastopač je ponižno stisnil rep med noge in se brez besed pobral. Očitno nastop še nekaj velja.
"Hvala, nimaš pojma, kako je utrujal."
"Malenkost."
"Se morda poznava? Omenil si moje ime."
"Recimo, da se. Jaz sem Safet."
"Se mi je zdelo, da sporočilo ne more biti resno."
"Kakor za koga," sem dejal in prisedel.
Po nadaljnih formalnostih se je kar takoj spomnila, da mora domov. Uslužno sem ponudil spremstvo in rada me je sprejela. Včasih zna biti tako preprosto in samoumevno. Morda svet ni tako zajeban, kot si včasih predstavljam. Nisva se ravno objeta spuščala proti njenemu brlogu, ampak bilo je vseeno toplo in prijetno. Najbrž včasih preveč mutim in kompliciram, si predstavljam, da je življenje film ali knjiga. V resnici ni tako dramatično.
Dospela sva do bloka, se povzpela po stopnišču in se znašla pred stanovanjskimi vrati.
"Povabila bi te noter, a imam starce doma."
"Saj štekam. Vem, kako je to."
"Saj se bova jutri videla."
Nekam znana teza, ki sem jo danes že večkrat slišal.
"Jutri sem na šihtu."
"Škoda," je rekla, zaprla vrata in izginila. Brez poljuba, brez obljube, brez zmenka, brez vsega.

Morda je bila pa res le privid, sem pomislil, verjetno je bil vzrok njene vdane naklonjenosti strah pred ponovnim teženjem bumbarja. Cvikala je, da jo čaka v zasedi, in se je prepustila meni v spremstvo. Zvito, prasička, mucho zvito.
Nisem je obsojal. Postavil sem se ob rob ceste in dvigoval palec redkim mimoidočim vozilom v ironičen pozdrav. Nazadnje se me je usmilila škoda. Kako simbolično.
"Kam?" je vprašal voznik.
Povedal sem smer.

"Ne grem tja. Takoj zavijem desno. Morda boš imel več sreče z naslednjim."
Nisem se sekiral. Bil sem že vajen naslednjih priložnosti. Dvigoval sem palec in čakal. Čakal in upal v nedogled. Priložnosti so bežale mimo mene, jaz pa sem vztrajno molel iztegnjeno roko, ne da bi se kdo kaj prida zmenil zame.