Ko novo znanje prižiga nove luči, ki razjasnijo stara dejstva, postanejo njihovi odnosi bolj jasni in spremeni se njih videz - pogosto zato, ker je v novi luči dejstvo, ki se je prej zdelo kot celota, spoznano le kot njen del.

Nujno je, da zahodni bralec spremeni svoj običajen pogled na samega sebe in začne jasno razlikovati med človekom in telesi, v katerih človek prebiva. Preveč smo navajeni istovetenja z zunanjimi oblačili, ki jih nosimo, in tega, da razmišljamo o sebi, kot da smo naša telesa. Če želimo dojeti pravo zasnovo našega predmeta, je nujno, da opustimo ta zorni kot in se nehamo istovetiti z oblačili, ki si jih nadenemo le začasno in nato znova odvržemo, da bi si nadeli nova, ko jih ponovno potrebujemo. Če se istovetimo s temi telesi, ki imajo le prehoden obstoj, je to enako neumno, kot je nerazumno to, da bi se istovetili z našimi oblekami; nismo odvisni od njih - njihova vrednost je sorazmerna z njihovo uporabnostjo.

Pomoto, ki jo nenehno ustvarjamo s tem, ko našo zavest, ki je naš Jaz, istovetimo z nosilci, v katerih ta zavest trenutno deluje, lahko opravičimo le z dejstvom, da budna zavest, in do neke mere tudi zavest sanj, ki živita in delujeta v telesu, običajnemu človeku izven njega nista znani.

Kljub temu pa lahko o teh resničnih pogojih dosežemo neko intelektualno razumevanje in se lahko navadimo na to, da vidimo naš Jaz kot lastnika svojih nosilcev. Po določenem času bo na podlagi izkušnje to dejstvo za nas postalo določno in se bomo naučili ločiti naš Jaz od njegovih teles in stopiti iz nosilcev ter spoznali, da obstojamo v veliko bolj polni zavesti izven teh nosilcev kot znotraj njih in da nismo v nobenem oziru od njih odvisni. Ko to enkrat dosežemo, ni več mogoče nikakršno nadaljnje istovetenje našega Jaz-a z njegovimi telesi in ne moremo več ponoviti napake, da smo mi to, kar nosimo.

To jasno intelektualno razumevanje je dostopno vsem nam, tako da se lahko urimo v razlikovanju med Jaz-om - človekom - in njegovimi telesi. Že to je korak iz utvare, v katero je ovita večina ljudi. Na ta način spremenimo celoten naš odnos do življenja in sveta ter se vzdignemo na bolj spokojno področje, ki je nad 'spremembami in priložnostmi smrtnega življenja', in se umestimo nad drobne dnevne težave, ki v veliki meri pretijo utelešeni zavesti. Tako lahko spoznamo resnično razmerje med stalno spreminjajočim in relativno trajnim ter občutimo razliko med potapljajočim se človekom, ki ga premetavajo in zalivajo dušeči valovi, in človekom, katerega noge stojijo na skali in ob katere vznožju se razbijajo ti valovi.

S človekom mislim na živi, zavestni, misleči Jaz, individuum; s telesi pa na različne posode, v katere je ta Jaz zaprt, in od katerih vsaka usposablja Jaz, da deluje na nekem določenem področju univerzuma. Tako kot človek uporablja za svoja potovanja iz kraja v kraj na zemlji avto, na vodi ladjo, v zraku letalo, pa vendar obstoja na vseh teh krajih tudi on sam, tako tudi Jaz, resnični človek, ostaja on sam, ne glede na to, v katerem telesu deluje. Tako kot se avto, ladja in letalo razlikujejo glede na okolje, v katerem morajo delovati, tako se tudi telesa razlikujejo, po materialih in ustroju, glede na element, v katerem se morajo delovati.

Eno je gostejše od drugega, krajšega življenja od drugega, vendar je vsem skupno to, da so v odnosu do človeka sorazmerno prehodna, da so to njegovi instrumenti, služabniki, ki jih ponosi in obnovi v skladu z njih naravo, prilagojena njegovim različnim potrebam, njegovim rastočim močem. Preučili bomo enega za drugim, začenši z najnižjim, in nato obravnavali še človeka samega, igralca v vseh telesih.