Nespodobna anekdota

V Nespodobni anekdoti Dostojevski satirično upodobi tedanjo družbeno-politično stvarnost, predvsem novopečene liberalce (general Pralinski), ki so s svojim razglašanjem nujnosti "humanosti" v medčloveških odnosih predstavljali veliko upanje za narod, kar pa Dostojevski kmalu razkrinka kot golo željo po ohranitvi starih privilegijev na račun ljudstva.

V anekdoti spremljamo Pralinskega, kako na rojstnodnevnem večeru razlaga svojo misel o nujnosti humanega odnosa s podrejenimi. Ko se poslovi, ugotovi, da je njegov izvošček neznano kam izginil, zato se domov odpravi kar peš in kmalu zagleda hišo, iz klatere je slišati vesele krike plesoče množice. Od mestnega stražnika izve, da tu živi njegov podrejeni, registrator Pseldonimov, ki v tem trenutki s svati praznuje poroko.

Pralinski se odloči, da se pridruži podrejenim in tako dokaže plemenitost ter osvobajajočo moč humanosti, o kateri je govoril. Reakcija podrejenih na nepovabljenega gosta pa je nasprotna od pričakovane, večer se konča s škandalom in nezavestjo pijanega Pralinskega, ki ni vajen alkohola. Zjutraj, ko pride k sebi, jo neopazno pobriše in osem dni ne stopi iz hiše, saj se zaveda, da bo "njegova anekdota prišla v zgodovino".

O avtorju

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881) je svojo literarno pot začel z romanom v pismih Bedni ljudje in "petrburško pesnitvijo" Dvojnik, kjer se že zarišejo vse ključne posebnosti njegove poetike: osredotočenost na notranji svet junaka v povezavi z analizo njegove socialne usode, princip izpovednega samorazkritja junaka, upodabljanje notranje razklanosti, sistem dvojnikov, s katerimi se junaki spoprijemajo in ne nazadnje govorne posebnosti, ki te pojave spremljajo.

Vse našteto Dostojevski do popolnosti razvije v svojih romanih, od Zločina in kazni do Bratov Karamazovih.

Slovenskemu bralcu je morda manj znana družbeno-politična angažiranost pisatelja. Leta 1849 je bil Dostojevski z drugimi člani krožka Petraševskega aretiran in zaradi "namena strmoglavljenja sistema" obsojen na smrt, pozneje pomiloščen na prisilno delo v Sibiriji (1850-1854). V šestdesetih letih je Dostojevski s svojim bratom Mihailom izdajal reviji Vremja in Epoha, v kateri sta razvijala t. i. počveniško ideologijo. Počveniki so pozivali k združitvi inteligence z ljudstvom. V tem obdobju je nastala tudi Nespodobna anekdota.