Gledano z vesolja se ne zgodi nič posebnega: sobotno jutro, mlada ženska v ogledalu prešteje gubice, gre v trgovino, na kratko poklepeta s sosedovo pobalinko, vmes doma nekajkrat govori po telefonu, sprejme cvetje, ki so ji ga dostavili, pripravi kosilo, se obleče in skrbno naliči, nato se ji pridruži mlad moški. Natančnejši teleskop in pozornejši opazovalec bi opazil še njeno navdušenje nad dejstvom, da če položi svinčnik pod dojko, ta pade na tla, telo torej še ni staro, cvetje so vrtnice, trideset jih je v košari, trideset človeških let v nekem počasnem sobotnem dopoldnevu. In nosečniški test. Pozitiven. Marko: Kaj je novega? Petra: Nič posebnega. Dovolj za vesoljce. Kaj pa se sploh njih tiče? In kaj se tiče nas?

Vse se nas tiče, bodimo dosledni. Pričujoči roman Aleksandre Kardum se nas še kako tiče. Je simptomatika povprečnega sodobnega evropskega človeka (predvsem ženske, a k temu se bom še vrnila), črno na belem. Stvari, ki se nam v življenju dogajajo, doživljamo kot brezizhodno situacijo, celo kot krivico, ki nas zavre v lastni biti. Bolečine pogosto ne prepoznamo kot del življenja, kot smiselne za osebnostno rast, razvoj, zorenje. Ločeni starši, strogi učitelji, alkohol v družini, spolno nadlegovanje – vse to so čeri, ko enkrat trčiš ob njih, se razbiješ in se ne moreš več sestaviti. Stisniti zobe, požreti slino, razrešiti travmo – se ne da. Takšni smo ljudje današnjega časa, silno krhki in lomljivi, ko nas enkrat nekaj rani, se iz tega ne moremo izkopati vse življenje. Takšna je Petra. Ne more in ne more se skobacati iz svoje bolečine. Največji vzrok za nemoč razreševanja težav, kot ga vidi ona, je naslednji: določili so ji socialne vloge, ona jih je sprejela, a jo dušijo. Vendar, najpomembneje v življenju je izpolniti pričakovanja, kajne? Da preveč ne zaidem s poti …

Čas v Kar sem zamolčala je sodobnost, kraj najemniško stanovanje v Zagrebu. Glavna junakinja se po življenju v obmorskem mestu (samo eno uro iz Zagreba z letalom) zaradi vpisa na fakulteto preseli v univerzitetno mesto, v prestolnico. Po nekaj letih nepričakovano prekine študij in se zaposli kot prodajalka v parfumeriji. Roman se zgodi v enem samem dnevu. Protagonistka Petra se na trideseti rojstni dan sooča s svojim otroštvom in z mladostjo, ki se je zanjo na tem mestu nepreklicno zaokrožila, ne nazadnje se sooča s samo sabo in svojimi bolečinami. Dopoldne preživi v samoti in navideznem miru, ki ga izkoristi za vsakdanje (četudi rojstnodnevne) opravke, in se v razmišljanju ozira na ključne osebe in dogodke iz lastnega življenja. Avtorica jih subtilno zreducira na najpomembnejše. Poleg mame in očeta so na odru še njeni fant Marko, prijateljica iz otroštva Ivana, cimra in sošolka s fakultete Nina ter osnovnošolska simpatija David. Statistov je malo in niso le v funkciji popestritve prizorišča.

Ena vidnejših lastnosti protagonistke je prodorno analiziranje – vsebine nakupovalnih vozičkov, odpadkov ... Z opazovanjem popolnih neznancev in izdelkov, ki jih jemljejo s polic ali odvržejo v koš, skuša prodreti v njihovo življenje. V vsaki podrobnosti vidi tehtno gesto. Dejansko si želi, da bi kdo prodrl v njeno skrivnost, da bi jo razvozlal, razbil šifro. Hlepi po popolni odprtosti, jasnosti, hoče pridobiti pozornost zaradi sebe same, ne vsiljuje se, celo otežuje samo-razodevanje. Bližnjim samo vrže trnek, nastavlja namige, a ko se kdo približa kateri od njenih intimnih skrivnosti, ga hoče zmesti z nastavljanjem/podtikanjem napačnih sledi. (Ko sta z Majo v trgovini in ta po Petrinem zgledu analizira vsebino njenega nakupovalnega vozička, hitro vanj vrže še vložke, saj jo doma čaka test nosečnosti.) Vse te izdaja. Vse. Dilema se vse do konca romana (življenja) ne razreši. Skrivnost in bolečina ostaneta rahlo nakazani in glasno zamolčani.

Pisateljica podvaja prikaz Petrine stiske, strahu pred razkritjem skrivnosti. Na prvem mestu s prikazom protagonistke, z opisovanjem njenih spominov na otroštvo in mladost, na drugem eksperimentira še z bralcem. Že kmalu na začetku nam da namiga glede nosečnosti pa tudi na posilstvo. Med telefonskim pogovorom z Ivano zgrabi škatlico in plastičen kozarček, ju postavi v omarico in zaloputne vratca. Gremo mimo ali nam je takoj jasno, da govori o testu clear blue? Ko na hitro vstane, jo zgrabi omotica, leže in dvigne noge na blazino. Nepomembna vrtoglavica ali znak nosečnosti? Poboža svoj čvrst in napet trebuh. Pogosto hodi na stranišče. Gora namigov …

Tudi posilstvo nam nakaže in strah, da je ob njem zanosila. Glede posilstva je še bolj zadržana, skoraj do polovice romana čakamo na prvi znak, ko skupaj z Nino v kopalnici dela test nosečnosti in jo prijateljica tolaži. Nekateri se zaradi tega ubijejo, vsak bi bil nesrečen. In na drugem mestu še jasneje: Ne razumem, zakaj nisi vpila … In zakaj si ga pravzaprav sploh pustila? Se je dalo v hipu dojeti, o čem natančno teče beseda?

Petra okolice noče obremenjevati z lastno nesrečo. Sprejela je idejo izpolnjevanja pričakovanj družbe. Vzela jo je skrajno resno. Enkrat samkrat ne podleže pričakovanjem v dejanju (špricanje pouka), enkrat samkrat v besedah, iskrenosti (ko dedku Mrazu pove, da mu smrdi iz ust), samo dvakrat si dovoli »predrznost« (ko z gostom spregovori nekaj odraslih besed in ko z očetove mize izmakne EMŠO-je in je potem pozorna na rojstne dneve neznancev).

Avtorica osrednje like izriše z neverjetno natančnostjo in s spretnostjo, pri tem je zelo disciplinirana, uporablja minimalističen pristop, dobro se zaveda, kako hitro se zabriše meja med izrazito osebnostjo in stereotipom. Umestni medklic bi bil, da sem presenečena nad dejstvom, da berem prvenec. Zgodbo ustavlja, zajezi pripovedovanje v ravno pravem trenutku. Pa ne v smislu ustvarjanja napetosti kot v kriminalkah. Preprosto, pisava je brez balasta. Knjiga ni obremenjena z opisi podrobnosti, v tekst pisateljica umesi prodorne verbalizacije atmosfere.

O avtorici

Aleksandra Kardum dela v Centru za avtizem. Živi poleg splitske bolnišnice. Ženska in mati, zgrozi se ob misli, da se bodo nekega dne začele dogajati stvari, zaradi katerih bo postala babica. Raje ima moške kot ženske pogovore, če se le ne pogovarjajo o športu, avtomobilih in ženskah (hm, o avtomobilih lahko). Govori skoraj tri jezike, najljubše ji je, če ne govori, temveč molči in piše.

Zato se izogiba frizerjev, ker tam ne more molčati, ker se tam pogovarjajo o nevestah, taščah, družicah, svakinjah in ker jo vedno vprašajo, kaj kot pedagoginja misli, ali je normalno, da danes otroci ne pozdravljajo starejših. Ne mara nakupovanja, razen če potrebuje kaj za svoj najljubši prenosni računalnik. Boji se solarija. Konec koncev, tipična ženska. Kar sem zamolčala je njen prvenec, nominiran za najboljši hrvaški roman leta 2004.

Aleksandra Kardum živi v Splitu, kjer je končala študij glasbene kulture in se izpopolnjevala na področju glasbene terapije in pedagogike, s čimer se ukvarja še danes. Dela v Centru za avtizem. Kar sem zamolčala (GOGA, 2007), njen prvenec, je bil nominiran za najboljši hrvaški roman leta 2004, A spiš? (Disput, 2007) pa je dobil nagrado Fran Galović.