Opis vsebine:

LeFanu, ki je bil mojster podajanja srhljivega vzdušja, je tudi v Carmilli pričaral bralcem občutek gotske subkulture, dogajanje pa je postavil v avstrijsko provinco, kjer na samotnem gradu živi mlada Laura z ostarelim očetom in dvema guvernantama. Ko se nekega dne mimo gradu pripelje kočija s starejšo žensko in njeno mlado ter izredno lepo hčerko, se Lauri življenje spremeni. Laura, ki je Carmillo prvič videla že v otroštvu, se sedaj vnovič sreča z njo pri devetnajstih. Izkaže se, da je Carmilla mrtva grofica Mircalla Karnstein, vampirka, ki se že stoletja napaja s krvjo zalih deklet z avstrijske Štajerske.

 

»Stal sem ob vratih in kukal skozi majhno špranjo, moj meč je ležal na mizi poleg mene, kot so mi zapovedovala navodila, dokler nisem, malce po eni, zagledal velikega črnega stvora, ni se videlo razločno, a kot se mi je zdelo, se je plazil prek vznožja postelje in nenadoma planil na vrat ubogega dekleta, kjer je v trenutku nabreknil v ogromno, utripajočo gmoto.«

 

Dekleti se spoprijateljita in med njima se stke močna vez, ki nakazuje erotično lezbični odnos (vedeti moramo, da je bilo delo pisano v viktorijanski dobi, v kateri so veljali opisi najnedolžnejšega božanja in poljubljanja med dvema ženskama za lezbično literaturo), ki pa mlado Lauro čudi in plaši, čeprav ima prijateljico rada.

 

»Kadar je tako z zanosom pripovedovala, me je še močneje stisnila v svoj trepetajoči objem in njene ustnice so v mehkih poljubih nežno drsele po mojem licu. Njena vznemirjenost in njen jezik sta bila zame nedoumljiva. Ponavadi sem si želela, da bi se iztrgala iz teh nespametnih objemov, ki – moram reči – niso bili zelo pogosti; toda zdelo se je, kot da me je takrat zapustila vsa moč. Njen šepet je v mojem ušesu odzvanjal kakor uspavanka in mehčal moj odpor v posebno zamaknjenost, iz katere sem se lahko zbudila šele, ko sem uspela razkleniti njene roke.«

 

Carmilla je v svojem stoletnem pohodu izbirala izključno ženske žrtve in se na nekatere od njih tudi čustveno vezala. Bila je nenavadno lepa, tako da je vse osupnila s svojo lepoto. Njen živalski alter ego je bila pošastna črna mačka in ne netopir, kot je znano iz kasnejših vampirskih zgodb. Vendar je prav tako kot drugi vampirji, ki jih poznamo iz tovrstne literature (prim. Stokerjeva Drakula), spala v krsti. Konec romana je klasično poguben za vampirja. Odpre se krsta, v kateri leži čez dan, odsekajo mu glavo in skozi srce zapičijo kol. V LeFanujevi zgodbi ni nič drugače. Grofica Mircalla Karnstein je pogubljena za vekomaj. Vendar pa se zdi, da je Carmilla v primerjavi s Stokerjevo Drakulo veliko bolj gotsko romantična in ne toliko grozljiva. Elementi lezbištva so poudarjeni tudi v filmski različici z naslovom Karnsteinska trilogija (Vampirski ljubimci, Sla po vampirju in Dvojčici zla), v kateri je prvi del trilogije filmska priredba Carmille, h kateri je dodana še golota, ki je v izvirni zgodbi sicer ni. Carmilla je bila tudi tekst, po katerem je danski režiser Carl Theodor Dreyer leta 1932 posnel film Vampir.

 

Sheridan LeFanu je bil tako na neki način pionir vampirske literature. Izdal je nekaj zbirk kratke proze, med njimi sta dve izšli po njegovi smrti, nekaj zgodovinskih romanov, ki bi jih lahko primerjali s pisanjem sira Walterja Scotta (The Cock and the Anchor, The Fortunes Of Colonel Torlogh O'Brien, The House by the Churchyard), napisal je tudi več kot deset romanov, od katerih je gotovo najbolj znan in še danes najbolj bran Uncle Slias (Stric Silas), klasika gotskega grozljivega romana, po katerem sta bila posneta tudi film leta 1947 in njegov remake leta 1987, v katerem Peter O'Toole igra glavnega protagonista.

 

Kljub močnemu vplivu LeFanujevega pisanja na filmsko industrijo, na najbolj vplivnega pisatelja grozjivk s prve polovice dvajsetega stoletja M. R. Jamesa in na enega največjih pisateljev vampirskega romana Brama Stokerja se zdi čudno, da danes ime Sheridan LeFanu ni bolj cenjeno ali vsaj bolj poznano.

 

O avtorju:

 

Joseph Thomas Sheridan LeFanu se je rodil 28. avgusta 1814 v Dublinu v bogati družini s hugenotskim poreklom in literarno tradicijo. Njegova babica Alicia Sheridan LeFanu in njegov prastric Richard Brinsley Sheridan sta bila dramatika, kasneje pa je tudi njegova nečakinja Rhoda Broughton postala uspešna romanopiska. LeFanu je študiral pravo na Trinity kolidžu v Dublinu, vendar je leta 1839, ko bi moral začeti pripravništvo, opustil pravo in se posvetil novinarstvu. Že leto poprej je začel objavljati zgodbe v Dublin University Magazine, v katerem je objavil tudi svojo prvo grozljivo zgodbo z naslovom A Strange Event in the Life of Schalken the Painter (Čudni dogodek v življenju Schalkena Slikarja).

 

Po nekaj letih je postal lastnik številnih časopisov, med njimi tudi Wardena, Protestant Guardiana in Evening Packeta, ter leta 1961 še lastnik Dubliner University Magazina, v katerem je objavil večino svojih del. Vendar pa je bila do tedaj v knjižni obliki izdana samo njegova zbirka kratkih zgodb z naslovom Ghost Stories and Tales of Mystery (Zgodbe o duhovih in pripovedi o skrivnostih).
Leta 1844 se je poročil s Susanno Bennett, hčerjo vodilnega dublinskega pravobranilca, s katero sta imela štiri otroke. Vendar pa se je družinska sreča kmalu zamajala, saj je Susanna trpela za hudimi nevrotičnimi simptomi in je leta 1858 umrla v nejasnih okoliščinah. Iz LeFanujevih dnevnikov je razvidno, da si je očital njeno smrt in močno trpel. Kmalu po ženini tragični smrti se je povsem posvetil pisateljevanju. Globoko pesimističen je začel pisati grozljive zgodbe.

 

Kmalu je dobil vzdevek Nevidni princ, saj je bil dokaj sramežljiv in vase povlečen človek, ki je živel zelo odmaknjeno življenje. Njegov naljubši del dneva je bila noč. Ko je zaključil delo na časopisu, se je odpravil domov in tam od polnoči pa vse tja do zore pisal svoje zgodbe. Sin Brinsley je veliko kasneje povedal, da je njegov oče večino časa pisal v postelji, ob kateri sta na majhni mizi stali dve sveči. V zadnjih letih svojega življenja skoraj ni hodil ven. Umrl je 7. februarja leta 1873. Njegovo delo je padlo v pozabo vse do leta 1923, ko je M. R. James, prav tako pisatelj grozljivih zgodb, objavil zbirko LeFanujevih zgodb z naslovom Madam Crowl's Ghost and Other Tales of Mystery (Duh gospe Crowl in druge skrivnostne pripovedi).

 

Čeprav je LeFanu pisal žanrsko različna dela, je danes najbolj znan po grozljivih zgodbah. Svojemu založniku je ob neki priložnosti povedal, da v svojem pisanju stremi k tematskemu prepletu naravnih pojavov z nadnaravnimi in piše tako, da bi se nadnaravno dogajanje lahko pojasnilo z naravnimi teorijami. Kasneje naj bi se bralci odločili, kateremu pojavu bodo verjeli. Nadnaravne dogodke v njegovih zgodbah je tako mogoče interpretirati na več načinov; kot znamenje duhovnega sveta oziroma kot manifestacijo psihičnih fenomenov in nezavednega.

 

Razumevanje nadnaravnega je možno tudi na alegorični ravni. Primer za to je zgodba z naslovom Green Tea (Zeleni čaj), ki je ena izmed najbolj znanih LeFanujevih zgodb. V njej je protagonist prečastiti Jennings preganjan od zlega duha v podobi demonične opice, ki skače v njegovo biblijo in pridiga skozi usta prečastitega. Nihče ne vidi zla, ki preganja Jenningsa, in na koncu si prečastiti z nožem prereže vrat, da bi se rešil muk. V zgodbi doktor Hesselius ugotavlja, da je Jennings pil preveč zelenga čaja, kar je spodbudilo preobremenitev njegovih živcev. V času objave LeFanujeve zgodbe so verjeli, da prekomerno pitje zelenega čaja uničuje živce in povzroča živčne bolezni. LeFanu je bil znan po tem, da je spil veliko zelenega čaja.

 

LeFanujeve najbolj znane grozljive zgodbe so predvsem že omenjeni Zeleni čaj in Schalken Slikar ter Carmilla, ki je bila prvič izdana 1872. leta v zbirki kratkih zgodb z naslovom In a Glass Darkly (V temnem kozarcu). Gre za vampirsko zgodbo, ki je močno vplivala na Stokerjevo Drakulo, in čeprav Carmilla ni bila prva vampirska zgodba (za prvo tovrstnega žanra velja Vampir Johna Williama Polidorija), je bila vsekakor zelo vplivna. Njeni erotični, predvsem lezbični podtoni so bili zanimivi za več režiserjev, med njimi tudi za znamenitega Rogerja Vadima, ki je Carmillo upodobil v filmu Et mourir de plaisir (kar bi v dobesednem prevodu pomenilo Umreti od užitka), in še danes velja za enega najboljših žanrskih filmov o vampirjih.