Nauk in izvajanje joge

Opis vsebine:

U V O D N A    B E S E D A

KONCENTRACIJA IN NADZOR NAD MISLIMI

Učenec! Tvoje življenje je samo tvoje. Samo sebi se zahvali, da si kar si, kar si bil in kar boste. Sedanjost vzemi v svoje roke. Zavestno izoblikuj iz nje svojo prihodnost. Usmeri svoje sile k učenju in prizadevanjem, ki te najmočneje privlačijo. Ta privlačnost je pokazatelj potrebe. Predstavlja roko, ki ti kaže življenjski cilj. Vse, kar si tvoje srce iskreno želi in nenehno zahteva, se konstantno usmerja k tebi iz nevidne zaloge ali, drugače povedano, sredstva, okoliščine, prave ljudi, knjige in miselne sile vleče k tebi, od tebe pa se pričakuje, da boste svojo željo udejanjil.

To je v popolnem skladu z velikim »zakonom privlačnosti«. Nekateri mu pravijo Bog: namreč, usliši lahko vsako iskreno molitev. Zapomni si, molitev je iskrena želja srca. Predpostavljam, da si lačen resnice in duhovne rasti – v nasprotnem primeru naju ne bi bilo tukaj. Namen navodil, ki sledijo je, da ti dajo močno telo in močno voljo. Poleg tega si bodo prizadevala odpreti tvojo dušo. Ne govori o njih. Imej usta zaprta. Bodi resen, iskren in premišljajoč. Nato jih obdelaj z zaupanjem in vztrajnostjo. Naj te navidezni neuspehi ne prestrašijo.

Neuspeh je stopnica, ki pelje do uspeha. Kdor se nečemu odpove iz obupa, bo doživel neuspeh. Nadaljuj, ti pravim. Izpopolnjeval se boste od prvega dne naprej in v zelo kratkem času boste postal drug človek. Vsi voditelji človeštva, pretekli in sedanji, so z neutrudno vnemo proučevali in raziskovali po posebnih in njim lastnim smernicah, nič drugače pa ni z duhovno kulturo. Posedovati pa moraš zdravje, močno voljo in uravnovešen um, kar ti bom nedvomno omogočil. Obdrži ta navodila strogo zase. Obvladaj jih z nenehno meditacijo.

1. LEKCIJA

KONCENTRACIJA

Koncentracija pomeni stanje, ko smo v središču (»con« in »centrum«). Če besedo uporabimo za razmišljanje, pomeni osredotočenje misli na eno samo točko. Vsako človeško bitje mora izvajati koncentracijo subjektivno in objektivno. Drugače povedano, vsako človeško bitje si prizadeva, da bi se osredotočilo bolj ali manj natančno na določeno točko znotraj in na določeno točko zunaj njegovega lastnega sveta. Primer koncentracije »navzven« je, ko posvetiš vso svojo pozornost na naravo, na učenje določene stroke, poklica, znanosti, umetnosti ali neke oblike posla.

To je EVOLUCIJA, izhodna ali pozitivna mentalna energija. Jaz temu pravim OBJEKTIVNA KONCENTRACIJA. Koncentracija navznoter predstavlja umik pozornosti z zunanjega sveta in usmerjanje misli k Bogu, duhu, nebesom, religiji, miru, nirvani, večnosti itn. To je INVOLUCIJA – vhodna ali negativna energija.

Če izvajaš izključno objektivno koncentracijo, se razviješ v trmastega, praktičnega in družabnega človeka ali pa v uspešnega poslovnega moža. Postaneš ostroumen in prodoren. Zate je svet zelo resnična zadeva. Misli ti ne sežejo dlje kot do pridobivanja denarja, zadovoljstev in posvetnih stvari. Si »svetovljan sveta«, zelo bister, bogat in mojster v svojem poslu.

Duhovno si pa slaboumen, hujši od dojenčka. Gre za objektivni um - »najgloblje potopljen v materijo, ki je dobesedno narejena iz prahu.« Tako delujoči možgani so primer svetovne modrosti, zdrave pameti, previdnosti, metodične razvrstitve, reda, discipline, klasifikacije, spretnosti in znanja strokovnjaka na vseh področjih ali sferah umetnosti in znanosti.« Tovrsten um je dobro razvit pri znanstvenikih, matematikih in poslovnežih, itn. Če takšnega človeka ne vodi subjektivni um, vidi le raznolikost in razlike, in je suženj Maje – morilca resničnosti.

SUBJEKTIVNA KONCENTRACIJA išče nebeško kraljestvo znotraj. »bog je duh in kdor ga časti, mora častiti v duhu in v resnici«. Veliki astronom Laplace je trdil, da je prečesal nebo s teleskopom in ni našel ne Boga in ne nebes. Da, ubogi Laplace! Boga je iskal objektivno in ne subjektivno.

Kraljestvo Boga ne pride z opazovanjem, temveč se nahaja znotraj tebe. Bistvo in namen religije je izvajanje subjektivne koncentracije. Z opravljanje objektivnega dela človekov organizem porablja energijo, kar ga na koncu vodi v smrt, kajti vsaka objektivna koncentracija pomeni »odhajati« iz absolutnega središča – Boga – in zato se troši duhovna energija. Subjektivna koncentracija pomeni »prihajati« v središče, kar hrani in zbira to energijo. Torej, narava je gibanje sem ter tja, Duh pa – središče Življenja. To dvojno gibanje predstavlja tisto, čemur pravimo polarnost – evolucijo in involucijo - negativno in pozitivno. Na negativnem polu postane življenje zavito, tj. zamotano v obliko.

Na pozitivnem polu se življenje razplete, oziroma se izraža v naravi. Pri subjektivni koncentracije se vrneš po sveže zaloge v neizčrpno skladišče sile – v absolutno voljo. Jezusovo zdravljenje bolnih in obujanjem mrtvih je prikaz nadzora nad zunanjo naravo, ker njegova neomadeževana duša ni mogla sprejemati česarkoli negativnega od Boga in je lahko pozitivno razdajala objektivnemu svetu. Vsa moč prihaja od Boga. Želim poudariti, kako pomembno je, da se postaviš v magnetno pasivno stanje do univerzalne volje, potem pa zavzameš mirno in pozitivno stališče do pojavnega sveta – ki je projekcija nižje narave in je zato treba ravnati z njim mojstrsko, neustrašno in z zaupanjem. Bodi pozitiven do zunanjega sveta. Bodi negativen in sprejemljiv za Gospodovo moč volje. Zapomni si to. To me je zdaj pripeljalo do najvišje in najbolj trdne resnice, ki jo vsebuje znanost molitve.

/.../