Knjiga je posvečena četrtemu svetovnemu šahovskemu prvaku, genialnemu ruskemu šahistu Aljehinu. Aleksander Aleksandrovič Aljehin (1892-1946) je nosil šahovsko krono dvakrat, prvič v obdobju 1927 - 1935 in drugič v obdobju 1937 - 1946.

Bil je izobražen mož, obvladal je šest svetovnih jezikov in dosegel naziv doktorja pravnih znanosti. Njegovo življenje je bilo dramatično, saj je kot častnik sodeloval v dveh svetovnih vojnah, na fronti se je znašel tudi med oktobersko revolucijo. Med prvo svetovno vojno je bil ranjem, med rusko revolucijo pa celo obsojen na smrt. V zadnjem hipu ga je rešil voditelj Rdeče armade Lev Trocki, ki je bil šahovski zanesnenjak. Kmalu po revoluciji je Aljehin zapustil rdečo Moskvo in se preselil v svetovIjanski Pariz. Med drugo svetovno vojno so mu nacisti zaplenili premoženje in ga premestili v Prago. Nazadnje ga je usoda popeljala še v Španijo in na Portugalsko.

Za Aljehina je bila značilna izredna ljubezen do starodavne kraljevske igre. Njegovi šahovski uspehi so temeljili na obšežnih otvoritvenih pripravah, odličnem spominu, izjemni intuiciji, ostrem kombicacijskem očesu in neupogljivi volji do zmage. Zanj šah ni bila igra, pač pa umetnost, v kateri je združeval strategijo s taktiko, fantazijo z znanostjo in kombinacije s pozicijsko igro. Zato je v zakladnico šahovske umetnosti prispeval veliko več kot njegovi sodobniki.

Knjigo je napisal šahovski mojster in štirikratni slovenski prvak Janez Stupica.