POVESTI STAREGA EGIPTA

Helena je zajokala in bilo je, kot da bi Zvezdni kamen – veliki rdeči dragulj na njenih prsih, ki ji ga je podarila boginja ljubezni – jokal krvave solze in trepetal v slepeči sončni svetlobi, sijoči med stebri.

Setija je njena zgodba močno ganila. Prisegel ji je, rekoč: “Pri Amon Raju, očetu bogov, prisegam, da boš v Hatorinem templju prebivala z vsemi častmi, dokler ne pride pote Menelaj. Tistega zlobnega princa iz Troje pa bom nagnal brez zaklada ali njegove ujetnice – in če te poskusi še enkrat ugrabiti, ga bo doletela smrt. A tudi kdor koli drug njegovega rodu, ki bi prišel pote v Egipt, se bo znašel v smrtni nevarnosti.”

Vse se je zgodilo, kot je ukazal faraon. Princ Troje je zaman besnel in grozil. Vzeli so mu ukradeni zaklad in ga spravili v faraonovo zakladnico, dokler ne bi prišel ponj Menelaj. Parisu pa so ukazali, da mora naslednjega dne še pred sončnim vzhodom z ladjo odpluti navzdol po Nilu.
“Prav res bom odšel!” je vpil, ko so mu kraljevi sli prinesli faraonov ukaz. “Ampak po reki navzgor! In rešil bom svojo ženo pred tistimi, ki mi jo hočejo vzeti!”