Küngova kratka zgodovina katoliške cerkve predstavlja razvoj krščanstva od njegovih začetkov v Palestini do nastanka univerzalne cerkve, travme v razkolu zahodne in vzhodne cerkve, njeno utrjevanje v srednjem veku, novo travmo, ki jo je pomenil Lutrov reformizem, njeno vlogo v razsvetljenstvu in moderni dobi, vse do njenega delovanja v času obeh svetovnih vojn in današnje usmeritve pod pontifikatom Janeza Pavla II.

Künga v tej zgodovini zanima sprememba vloge in moči papežev, kakor tudi koncilov, škofov, kardinalov in kle­rikov sploh; osvetljuje nastanek (in ponarejanje in prirejanje) osrednjih dogem Cerkve, kot sta papeška nezmotlji­vost ali brezmadežno spočetje Marije; kritizira zahtevo po celibatu, ki je v prvotnem krščanskem izročilu ni, kot tudi glede na izvorno izročilo kristjanov neupravičeno podrejeni položaj žensk v Cerkvi; ukvarja se z bojevanjem Cerkve zoper herezije in drugoverce, s križarskimi vojnami in misijonarjenjem, predvsem pa z nasprotovanjem Cerkve mo­dernosti in njenim molkom ob holokavstu v polpretekli zgodovini.

Za modernizacijo Cerkve v sodobnem svetu ima osrednje mesto Drugi vatikanski koncil (1962-65), sklican pod Janezom XXIII., ki je sprejel pomembne reforme doktrine in prakse RKC. Na njem je imel aktivno strokovno vlogo tudi Küng, ki je reformno usmeritev Cerkve odločno zagovarjal še naprej v pokoncilskem obdobju.

Toda Cerkev je pod papežem Pavlom VI. in nato Janezom Pavlom II. skrenila s te usmeritve, Künga pa leta 1979 izob­čila. Prepovedala mu je poučevanje, kar je tedaj sprožilo val protestov v evropski javnosti. Povod za to je našla v njegovem oporekanju dogmi papeške nezmotljivosti.

Küngova zgodovina katoliške cerkve je pisana v duhu ekumenizma in afirmacije pristnega krščanstva kot ozna­njevalca ljubezni, solidarnosti in bratstva, v kritičnem dialogu s Cerkvijo, ki bi se morala po njegovem prepričanju prilagajati življenju današnjega časa in ohranjati pristne krščanske vrednote.

Delo je opremljeno s kronološko preglednico ter imenskim in pojmovnim kazalom.

Kot je Küng napisal v kratkem predgovoru k slovenski izdaji, je namenjeno »zlasti mlademu rodu, angažiranim in čutečim ljudem, pa tudi teologom, duhovnikom in laikom, ki jim gre za delovanje Rimskokatoliške cerkve v duhu današnjega časa«.

Hans Küng (roj. 1928), dr. filozofije in eden najbolj uglednih katoliških teologov 20. stoletja, je bil vrsto let profesor na Univerzi Tübingen, njegova dela o zgodovini katoliške cerkve, smislu krščanstva in idejnem razvoju Cerkve pa imajo širok krog bralcev po vsem svetu.

O avtorju:

Hans Küng, rojen leta 1928 v Švici, je bil po študiju na gregorijanski univerzi v Rimu leta 1954 posvečen v katoliškega duhovnika, po doktoratu iz teologije in filozofije pa je od leta 1960 poučeval na Univerzi Tübingen in vodil Inštitut za ekumenske raziskave. Na drugem vatikanskem koncilu (1962–65) je imel vidno vlogo pri posodabljanju Rimskokatoliške cerkve. Po koncilu se je v številnih delih zavzemal za reformo Cerkve in njeno ekumensko usmeritev, vatikansko kurijo in papeža pa je izpostavil neusmiljeni kritiki zaradi odmika od reformnih stališč koncila.

Njegova dela so odmevala tudi v slovenskem prostoru. Vatikan mu je leta 1979 odvzel pravico poučevanja cerkvenega nauka, kar je sprožilo široko razpravo v mednarodni javnosti. Do upokojitve leta 1996 je sicer na Univerzi Tübingen obdržal katedro in inštitut, četudi izločena iz katoliške kongregacije. Istega leta je postal predsednik fondacije Weltethos, ki jo vodi še danes.

Med njegovimi najpomembnejšimi knjigami so poleg pričujoče še: Konzil und Wiedervereinigung (1960), Die Kirche (1967), Christ sein (1974), Theologie in Aufbruch (1984), Das Judentum (1991), Grosse christliche Denker (1994), Das Christentum (1994) in My Struggle for Freedom: memoirs (2003).