"Kadilci so brezobzirna drhal. Treba je samo pogledati gruče bolnikov v zanikrnih bolniških haljah in oguljenih natikačih, ki se kar naprej zbirajo pred vhodom v Klinični center in vlečejo svoje smrdljive cigarete v ledenem zimskem vetru. Nalašč se potrudijo in zapuščajo svoje bolniške postelje, nalašč krevljajo iz najvišjih nadstropij izzivat mimoidoče nekadilce in jih okuževat s slabim zgledom. Res je, da zmeraj huje kašljajo in prav je tako, ampak umirajo pa še zdaleč ne tako hitro, kot bi bilo pričakovati in želeti." (Svetlana Makarovič)

"Precej avtoritaren in brezkompromisen način podajanja kadilske resnice ... Vsekakor je njena najintrigantnejša teza to, da kajenje spada k določeni etični drži. S tem je puhanje cigaret izvzela s področja ugodja, prepuščanja udobju in ga predstavila kot etično stvar, za katero se je treba boriti in žrtvovati prav ugodje ter udobje. Ali drugače: v dobi, ko se zdi, da sta edini namen človekovega življenja postala skrb za zdravje in lep izgled, Makarovičeva sporoča, da je to življenje vredno le, kolikor se lahko zoperstavimo takšni narcistični samozadostnosti. Kajenje je danes postal nekakšen simbol življenja, ki se ne pusti podrediti zdravstvenemu, pa tudi oblastnemu diskurzu." (Jela Krečič, Delo, 21.12.2007

O avtorici

Svetlana Makarovič je vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka.

Svetlana Makarovič je veliko, dobro in zelo domiselno pisala za mladino in najmlajše. Napisala je mnogo živalskih pravljic, ki so njena najpomembnejša pripovedna oblika (Miška spi, 1972, Zajček gre na luno, 1973, Take živalske, 1973). V svojih mladinskih pripovedih je oblikovala samosvoj slog. Odlikujejo ga motivne in besedne domislice ter anekdotičnost opisov literarnih osebic in dialogov.

Nestrinjajne z družbenimi razmerami je večkrat izrazila v besedilih in dejanjih. Zavzemala se je za sindikat svobodnih ustvarjalcev, branila avtorske pravice in demonstrativno izstopila iz Društva slovenskih pisateljev. Med drugim je odklonila sprejem Prešernove nagrade leta 2000 in izstopila iz RKC.

Je tudi avtorica satiričnih pesmi in zgodb namenjenih odraslim. V njih je obilje jedkih izjav in komentarjev. Med drugim ošvrkne tudi pogost eksistenčni vzorec sonarodnjakov z novorekom: Slovencelj (Slovenceljni). Tako imenuje vse ozkosrčne, primitivne, dvolične in servilne Slovence; črti »vsesplošno ljudsko bebavost«. Na kritiko zmage travestitske skupine Sestre na izboru popevke za Evrosong zabrusi: »Mikrocefalusi vedno potrebujejo nekoga, da ga popljuvajo, pa naj bodo to Židje, pedri ali kadilci, kdor koli, samo da se počutijo bolj varne, čiste in poštene.«

Doslednost lastnim načelom izpričuje z življenjem v samoti na deželi, blizu narave.

Kako bi bil naš svet prijeten,
kako bi nam bilo lepo,
kako drugače bi živeli,
ko bi kadilcev ne bilo.

Kako svobodno bi zajeli
globoko v pljuča čisti zrak,
če ne bi več sveta zastrupljal
ta ubijalski gnus - tobak.