Kraljevič Marko, junak knjige, je povzet po ljudskih pripovedkah in slog pisanja je prav tako barvit in starosveten, kot so ljudske pripovedi o njem. To ni slikanica, ki se jo prebere na hitro, to je knjiga majhnih zakladov, ki jih je treba uživati po malem!

Maja Črepinšek
(Moj malček, februar 2008)

Fran Milčinski je eden od največjih in najboljših slovenskih piscev; mladi še vedno segajo po njegovih pravljicah, ob njegovih Butalcih pa se še vedno nasmejimo in zamislimo ... Knjižica založbe Sanje prinaša njegove zgodbe o heroju kraljeviču Marku, dodana pa je tudi zanimiva in zabavna spremna beseda.

Matej Krajnc
(City Magazin)

V bogatem opusu del Frana Milčinskega naletimo na stvaritve, ki našemu ušesu in spominom sežejo do dna. Kdo še ni slišal vsaj za katero od njegovih del, za Igračke (1909), Pravljice (1911), Muhoborce (1912), Ptičke brez gnezda (1917), Tolovaja Mataja in druge slovenske pravljice (1917), Gospoda Fridolina Žolno in njegovo družino (1923), Tokraj in onkraj Sotle in tam Preko (1925), ali za posthumno objavljene Zgodbe skavta Petra (1960) in Butalce (1949)? Kdor je prebral vsaj katero od njegovih pisanj, se zdaj namuzne ob spominu na zanj tako značilno hudomušno poigravanje s snovjo, ki pa mu ne zmanjka ne ostrine ne mehke miline.

S prepletom obeh si je domislil tudi Zgodb kraljeviča Marka, ki so prvič izšle leta 1923. Sodijo v Franovo pravljično snovanje, ki pa ni v celoti zraslo na njegovem fantazijskem zeljniku. Izhodišče in domišljijsko torišče je namreč našel v fantastičnih ljudskih pesmih o junaku Marku, ki so jih prepevali na Balkanu (čeprav neustrašen, a pošten bojevnik, ki se je boril s tako ali drugače ponazorjenimi močmi teme, tudi drugim ni bil tuj– le pod drugim imenom so ga morda poznali in drugačne strahove je premagoval). Da je od Franovega zapisa minilo več kot osemdeset let, se pozna predvsem v pisateljevem jeziku. V tokratnem natisu smo zato nekatere hrvatizme in arhaizme zamenjali z izrazi, ki bralcu niso tako neznani, Zgodbe pa so tako še malo bližje tudi mlajšemu ušesu. Drobcen poseg ni okrnil pisateljevega tkanja pravljičnega vzdušja in njegove ritmizirane besedne melodike. Navsezadnje je sam Milčinski v Nekaj besedah o smrti (1932) pripomnil: »Ampak naj mi dajo v krsto zgolj najnovejši pravopis. Takrat bo gotovo zopet drugačen, da preveč ne zaostanem za jezikom in bi me bilo sram.«

Frana Milčinskega nima kaj spraviti v sram. Jezik se res nenehno spreminja, skupaj z ljudmi. A sredi prekucov ostaja nekaj večnih stvari; pravljice so nedvomno med njimi. Tudi pravljice Milčinskega, tudi kraljevič Marko. Kolosalne so! bi vzkliknil Fran. Imenitne! Zakaj ne bi v tem trenutku dali zadnje besede prav njemu? Tri leta pred izidom Zgodb kraljeviča Marka je v Slovenskem narodu objavil podlistek, naslovljen Kraljevič Marko, v katerem je bralcu ponudil svoj simpatično začinjen pogovor z založnikom, ki naj bi Zgodbe izdal. Naj spis osoli tudi tokratno izdajo.

iz spremne besede Tina Volarič