Angie

Iz spremne besede:

Nekje je treba začeti

Brez prave potrebe po tem, da bi na dolgo in široko predstavljali avtorico, ki je v slovenskem literarnem prostoru že leta ena najbolj aktivnih na področju literature za mladino, za uvod navajamo samo nekaj osnovnih dejstev: Janja Vidmar je bila rojena leta 1962 na Ptuju.

Sprva je študirala na Akademiji za likovni umetnost, a se je po dveh letih preusmerila na Filozofsko fakulteto, kjer je vpisala slovenski jezik in umetnostno zgodovino. Nekje sredi devetdesetih se je odločila, da se bo poklicno posvetila pisanju. Včlanila se je v Društvo slovenskih pisateljev in postala ena najbolj produktivnih slovenskih avtoric, ki na leto izda tudi po pet, šest, sedem novih del.

Če sledimo veljavnim literarno-teoretskim oznakam, lahko rečemo, da je Angie problemski roman. Glavna junakinja je najstnica Angie, ki živi sama z mamo, nikoli odraslo hipijevsko frfulo, in njenimi nenehno menjajočimi se ljubimci, brez očeta, ki se je lepega dne usedel na avion in šel na koncert Rolling Stonesov, s katerega se ni vrnil nikoli več.

Doma je pustil nevrotično ženo, najstniško hčer z jasno izraženo potrebo po starših in motor, zaradi katerega je mama še vedno prepričana, da se bo vrnil. »Nikoli ne bi odšel brez Harleyja,« pijana ponavlja še leta po tistem, ko je Angie že davno sprejela dejstvo, da očeta ne bo več nazaj. »Mami ne prenese resnice,« se glasi Angijin odgovor na njeno blaznenje. »Jebiga, včasih so starci tako krhki in ranljivi, da jih je treba obvarovati pred krutostjo sveta.«

Zgornji stavek je eden izmed ključev, prek katerih lahko beremo pričujoči roman. V njem niso otroci tisti, ki jih je treba varovati in pripravljati na življenje, temveč njihovi starši oziroma tisto, kar je od njih ostalo. Namesto, da bi mama učila hčer živeti in da bi ji dala prostor za vsaj približno uravnotežen razvoj, mora Angie reševati mamine ljubezenske težave in tolažiti njene zavržene moške. Svojih simpatij ji pred njo ni treba skrivati zato, ker se ta ne bi strinjala s hčerino prebujajočo se seksualnostjo, temveč zato, da ji jih ne bi prevzela. A breme, ki s tem pade na Angijina ramena, ne more ostati brez posledic. Pri še ne osemnajstih letih ima toliko psiholoških motenj, kolikor jih večina izmed nas ne sreča v celem življenju.

Obsesivna kompulzivnost, agorafobija, panika, motnje govora. Angie se boji biti sama v javnih prostorih; svoja dejanja uravnava glede na to, koliko ljudi bo videla v določeni časovni enoti; da bi pomirila paniko, ki se je loteva ob srečanju s povsem običajnimi situacijami, šteje vdihe in izdihe ter se ograjuje s plastičnimi lončki. Čeprav inteligentna, je povsem nezmožna običajnega življenja. Zatakne se že pri govoru: ne samo, ko jih izgovarja – tudi ko jih misli, Angie besede segesestetavlja nekogolikiko po svopoboje. Kategorično zavrača možnost, da jeclja ali da ima disleksijo: »Ne jecljam. Narobe zgolorogujem …«

Seveda ima njen terapevt jasno rešitev za njene težave: mala potrebuje dom, potrebuje varnost in okolje, v katerem se bo lahko normalno razvijala. Kar je pravzaprav poanta velikega števila problemskih romanov za mlade. Le da se v nasprotju z večino izmed njih Angijina zgodba ne razplete v srečnem koncu, temveč ostane na robu resničnosti, skozi katero se bo morala junakinja, če bo hotela preživeti, pregristi sama.

Angie ni lahko berljiv roman, ne vsebinsko, ne slogovno. Čeprav zapisana tretjeosebno, je pripoved dosledno vezana na Angijino percepcijo sveta. Od začetka do konca sledi raztrgani logiki njenih zmedenih misli, ki se jim nikakor ne uspe prebiti iz začaranega kroga paničnih napadov, premešanih črk in časovnih preskokov, ki jo ves čas vlečejo v obdobje, ko je še imela oba starša. Izgubljenega očeta, ki ga pogosto idealizira, išče v materinih kratkotrajnih ljubimcih; ne v tistih, ki jo spominjajo nanj, temveč v tistih, ki na očeta spominjajo njeno mater, kot se izrazi lepega dne. Pred bralcem se tako razgrinja zgodba, ki na noben način in v nobenem segmentu ne skuša lepšati situacije, za katero se vnaprej naučen odgovor glasi: »Tega ne bi smel prestajati noben otrok!« Kar v teoriji popolnoma drži.

Ampak v resnici je življenje znano po tem, da se teorijam rado izmika. V resnici je situacijam, ki ne bi zdržale nobene resne teorije, verjetno izpostavljenih več otrok in mladostnikov, kot smo pripravljeni opaziti. O teh situacijah in o teh mladostnikih govori pričujoči roman, v katerem junakinja nima sreče, da bi se njen oče vrnil, da bi mama kadarkoli odrasla ali da bi se kot deus ex machina od nekod pojavil nekdo tretji, ki bi ji lahko pomagal, da bi se rešila iz lepljivega primeža neobvladljivega vsakdana.

In prav tem mladostnikom je pred vsemi ostalimi roman, ki ne išče bližnjic ali osladnih rešitev, tudi namenjen. Roman, ki ne skuša lepšati situacije in ki se ne dela, da pozna rešitev za ljudi, ki se sploh niso imeli možnosti izgubiti, saj so za to namesto njih poskrbeli že tisti, ki bi jih morali pred tem, da odtavajo, varovati. Ena sama rešitev je iz dane situacije, na katero roman nakazuje komaj opazno, skoraj plaho, tik pred zaključnim akordom: če sploh, potem se lahko k sebi spraviš samo sam, z lastno voljo in zaradi lastne odločitve: »Dobrih osemnajst let ji je že in lahko bi se vrnila v šolo. Konec koncev je nekje treba začeti.«