NOVI LJUDJE

Fasunga je druga zbirka kratkih zgodb Nejca Gazvode, prva je bila Vevericam nič ne uide (GOGA, 2004). Z njimi iz realnega sveta pogosto vstopa v neke vrste virtualno resničnost, njegovi junaki sanjajo, mnogi živijo v disfunkcionalnih družinah. Avtor kroži med resničnostjo, fantazijo in sanjami, iz sedanjosti stopa v prihodnost, na katero ga napeljuje svet novih tehnologij, včasih pa se zdi, kakor da bi s futurističnimi slikami hotel prikazati, kam bo pripeljala odtujenost med ljudmi, ljudmi in naravo, kam vodi mehanizacija, virtualizacija vsakdanjega življenja in devastacija okolja. Fasunga je razmišljanje o tem, kaj konstruira mladega človeka sodobnosti. Kot temeljne tematske stalnice Gazvodovega dela se (znova) kažejo sanje, fantazija in umetnost.

Sanje so pomembna metafora Gazvodovih del, so celo v naslovu njegovega zadnjega romana Sanjajo tisti, ki preveč spijo. To je v književnosti (pa tudi psihoanalizi) pogosta tema. Na iskanje drugačnih ustvarjalnih postopkov pomislimo tudi ob Gazvodovi Fasungi, kjer so sanje orodje prozne strategije, v njih so mogoči prehodi in prelivi, približevanja in pobegi, zastiranja in odkrivanja, vzporedni svetovi, so antiteza in hkrati sinteza uma, na katerega se ni mogoče zanesti kot se ni mogoče zanesti na sedanjost. Včasih pomenijo pobeg, drugič so elementarni del življenja v prihodnosti. V sedanjosti resničnost konstruirajo mediji, v njej pa – kot se dogaja v zgodbi Dobra vila – tudi smrt postaja del šova, saj je sredstvo za dvig gledanosti in s tem kapitalskih dobičkov. Včasih so sanje posebna nagrada.

Tako v dveh zgodbah junaki lahko odsanjajo dopust. Sanje so večkrat tudi umetno povzročene kot v Poletni romanci ali pa se spremenijo v moro, kazen za uboj sina (Ubil bom debila). So tako vseobsežne, da je v njih mogoče vse. Vendar junaka koriščenje prijateljevega bonusa zanje stane najlepših sanj, sanj o ljubezni do Silvije in tako sanje negirajo same sebe. V Fasungi včasih bralca preleti občutek, da je iz grdega sveta mogoče pobegniti samo s sanjami in sanjarjenjem, pa tudi spoznati se ga da samo na ta način. Sanje so včasih pot za razreševanje trajne napetosti med človekovimi hotenji in potrebami in zahtevami okolja. Zadnje je največkrat družinski milje, saj je družina v Fasungi bodisi disfunkcionalna bodisi le okolje, v katerem se izvajajo rituali, ki skušajo ohranjati tradicijo.

Junaki si sanje lahko celo narekujejo, je pa res, da potem vse manj živijo. Sanje so včasih v funkciji spoznanja resnice (Angeli z napako), drugič bega iz nje ali pa so antiteza tistemu življenju, ki ga živi junak zgodbe Sanjač, ki ga zanima samo kar lahko prime, poje in položi.
Notranje življenje, nedoločljivo in sanjsko, često groteskno, je značilno za prelome: tako so tovrstni pomiki značilni za prehod 19. in 20. stoletja (Proust, Joyce in Kafka, zadnji ima celo črtico s naslovom Sanje), metaforo sanj je v naslovu svoje drame uporabil tudi Robert Musil (Sanjači), ki je z njo razgrinjal krizo moderne drame in je postala aktualno šele v postmodernem gledališču zadnjih dveh desetletij.

V stanju invencije, navdiha je življenjska fantazija umetnika tako intenzivna, da se odgovor psihičnega aparata spoji z notranjim ustvarjalnim procesom in domišljijo, ki je vključena v ta proces. Zunanji svet ni več pomemben, notranji svet pa ustvarja učinke, ki jih običajno povzročajo samo zunanji dogodki. V tem sobesedilu je pomembno tudi sanjarjenje, sanjanje v budnem stanju. Kurt R. Aysler, ameriški psihoanalitik, je za potrebe študija tega fenomena izumil besedo doksalektika (doxa: navidezno, blaznivo, včasih goljufivo prikazovanje resničnosti, ki se je ne da opisati in znanstveno dokazati; alethea: resnica). Umetnik se mora neprestano spoprijemati z univerzumom lastne fantazije, kar je podobno stanju, v katerem sanjač najdeva samega sebe. Najpomembnejša naloga doksalektične funkcije ta, da iz množice slik, ki se pojavljajo v stanju navdiha (nekoliko podobnega sanjam in sanjarjenju) ustvarjalec izbere samo tisti slog, ki bo služil za udejanjanje popolnosti.

Katere si je izbral Gazvoda? Samoten, nekoliko drugačen fant, avto in nočna vožnja v njem, mrzla družina, deklice, ki fantom služijo za zadovoljevanje nagonov ali pa so objekt ljubezni, nasprotje med tistimi, ki sanjajo, in drugimi, ki delajo oz. tistimi, ki niso sposobni ničesar občutiti, futuristični in groteskni prostori, umetnik, ki živi v glupem svetu fantazij (Bordo rdeča z vzorci), nerazumevanje okolice, nasilje, plehkost tradicije, ponotranjenje trendov, umori in plitki čas trendov … Gazvodov pripovedni postopek včasih spominja na fantastični kiberprostor, kjer se lahko zgodi tudi tisto, kar se sicer v realnem svetu ne dogaja: junaki se v sanjah selijo v druga telesa, se v njih resničnostno ljubijo s svojimi pravimi ljubeznimi …

Svet Fasunge je homocentričen, razen človeka v njem skoraj ni narave. Samo enkrat je omenjena neka reka, ki je rjava in bi z malo domišljije bila lahko drugačna, nekod poleti štorklja, pa še ta je simbol vstalega angela, gozd je brezoseben, nobeno drevo ni poimenovano. Do narave junaki razvijejo celo averzijo. V Angelih z napako junak pravi: »Spomni me, da se vržem pod avtobus, ko prideva nazaj in vdihavam njegove izpušne pline.« Vas nima nobenega značaja, mesto se v besedilih včasih zasluti samo v zakajenih lokalih ali v omembi cimrov, ki spremljajo študijska leta … Zdi se, da generaciji Gazvodovih junakov narava niti dekor ni več, včasih je le še simulacija (Poletna romanca). To določa položaj sodobnika, ki je zaradi tendenc tehnicizma nasilno ali prostovoljno odrezan od narave. Pogosto so junaki na vožnji, ko da hočejo s krajev, ki jih utrujajo, nekam drugam, ko pa sanje ne zadoščajo več preseganju prepada med realnostjo in ideali, čezenj avtor zgradi brvi fantazije. Zdi se, da je ta avtorjev odmik od narave ne le posledica življenja sodobne mladine, ampak tudi zavestna odločitev in se avtor zaveda njegovih posledic, saj drugače v fantastičnih zgodbah junaki iz udobnega kibersveta ne bi želeli v kruti svet zunaj (Poletna romanca).

V zgodbe vstopajo družinski člani pripovedovalca: oče, ki je pogosto pijanec, nasilnež ali incestuozna figura, pasivna mati, brat, na katerega je junak ljubosumen in mu pomeni samo tekmeca pri ženskah. Dom ni zavetje, v njem prežijo nevarnosti ali pa je kraj žalosti: oče ima raka, mama umira, ne brani sina pred očimom, sin je črna ovca, družinska kosila so moreča, oče sinovo dekle ubije … Družina se kaže kot trop, s katerim je treba sinhrono blejati (Bordo rdeča z vzorci), v njej ni osebne svobode, še topline ne, kjer bi se lahko razvil svoboden, samozavesten posameznik. V njej je najbolj spoštovan tisti, ki bo nadaljeval vrsto, člani družine so obsojeni drug na drugega, brez pomilostitve ...

Pripovedi so obrnjene navznoter, skozi sanje in dialoge razkrivajo medčloveške odnose v družini, službi, med prijatelji, med spoloma. Včasih izzvenijo v pogojnost, ko si junak predstavlja, kaj bi bilo, če bi bilo in svojo fantazijo razvija do take mere, da nazadnje zaduši njegove namere in želje (Čas). Komunikacija med sinom in očetom je takrat, kadar sploh obstaja, enobesedna (Par poletja). Sinovi ne uresničujejo sanj očetov, oče si želi sina športnika, pa da bi sin čim prej doštudiral … Globlji odnos junaki razvijejo samo z redkimi prijatelji in dekleti, pa še v moško-ženskih odnosih je bližina pogosto izražena skozi mehanični seks, ki mestoma prerase v mehanskega in se spremeni v užitek drugačnega: v žretje brez mere. Ženske v Gazvodovih zgodbah (te za razliko od pripovedovalca sicer imajo imena) so včasih plitve (berejo trendovske časopise in rešujejo konflikte preko tabel v teh časopisih), drugič so sredstvo za dosego premoči (Bordo rdeča z vzorci), včasih so samo za doseganje telesnega užitka, redko vredne globokih čustev. Permisivna spolnost pa ne prinaša zadovoljstva, zato pripovedovalcu v Lep kot slika postane všeč nova vloga v svetu, ki je omejen, kajti dekle, ki jo ljubi, je slepo. Zakon užitka za to, da bi še bil užitek, potrebuje omejitve.

Akterji nekaterih zgodb podlegajo trendom; zelo pomembni so jim zunanji znaki lepote. V Dobri vili si junak želi biti visok, suh in pameten. Lepi ljudje zlahka doživljajo uspeh, ideal lepote pa narekujejo mediji: naklonjenost mlade žene se kupuje z darili (Vejkejšen), lepota je pot do seksa (Lep kot slika), včasih tudi breme: junak ljubi slepo dekle le, dokler ta ne odkrije, da je to njegov atribut. Drugič spet je telesna prizadetost nepremagljiva ovira za srečo, kot je to pri grbavcu v Vejkejšnu. V zgodbah odkrivamo paleto skopih, a ilustrativnih značilnosti žensk, pa tudi moških: premik glave, značilnosti oči in prsi deklet, debele zadnjice, dolge lase različnih barv, gibe kot bi bili povzročeni z roko z dvema komolcema, lastno podobo iz prihodnosti, ki se utelesi v starcu Vinku, skoraj fetišizirane dekliške kolčne kosti … Tudi skozi pripovedi o zunanjih značilnostih se nam odkriva nezmožnost komunikacije; junak dekletu ni zmožen pogledati v oči, zato bulji v njene prsi. Erotika je v urbanem svetu edina bližina.

Nekateri Gazvodovih junakov so čudaki (čuvaj vinogradov, ki je tudi morilec), čudaki (ali pa vsaj drugačni) so tudi umetniki. Družina jih gleda postrani (Bordo rdeča), so črne ovce …

Gazvodov slog je nedvomno rezultat njegove silovite umetniške invencije, v kateri je zaslediti mnogo novega v prepletu z že znanim, s fantastiko, modernizmom, grotesko, zaslediti je elemente t.i. posttranzicijske proze in še mnogočesa. Nedvomno pa mešanica, ki daje barvitost njegovim zgodbam, izmuzljiva in hkrati zelo tukajšnja, odraža pisateljevo videnje sebe, sveta, v katerem živi, mehanizme, ki delujejo pod njegovim površjem, prekritim s trendi, sveta, kjer oblika prevladuje nad vsebino, sveta resničnostnih šovov in medijskih polresnic. To je svet, kjer stvarnosti ni, so le informacije o njej (Zasebne sobe), kjer šteje samo, kar vidiš in slišiš na spletni strani.

Literarna pozornost, usmerjena v sanje, fantazijo, miselne prebliske o udobni, a sterilni prihodnosti se razkriva tudi skozi duktus Gazvodovega pisanja. Sanje niso le pogosta tema njegovih romanov, sanjska in fantazijska logika usmerjata tok pripovedi v precejšnjem delu Fasunge. Iskanje resnice in smisla v njej je dvotirno: v zunanjem svetu (kjer si junaki npr. želijo na TV, da bi tako vedeli, da so živeli) in svetu sanj in fantastike ter groteske. Zato so zgodbe večpomenske in odprte različnim raziskovalnim postopkom. Skopi jezik z barbarizmi in slengizmi, predvsem pa z malo metaforami, je v funkciji interpretacije sodobne stvarnosti in prihodnosti.

PearlJam, heineken, Vejkejšn, Cecile de Mille, resničnostni šovi, Cosmopolitan, Beverly – to Fasungo pripenja v sedanjost, ničesar pa ni, kar bi ji (razen jezika seveda) dajalo zemljepisne koordinate. Svet fantastičnega kiberprostora, v katerem so možne preselitve v druge prostore in telesa, kjer se da slutiti nove poglede in ideje, kjer si je mogoče narekovati celo sanje ne more več odslikavati spoznavna literatura. Besedilni svet Fasunge nam ponuja svet nove generacije, obdane z informacijsko tehnologijo in novimi načini komuniciranja. Še vedno je utesnjen, stari družbeni vzorci niso preživeti in novih še ni, vendar je njem toliko novega in drugačnega, da mu je treba prisluhniti.

Nekateri pravijo, da so vstopi v virtualno resničnost v funkciji spremembe človeške vrste in da bo to storila novo prihajajoča generacija Y, oz. njen elitni odred homo zappiensa, novega človeka, ki odrašča z mobitelom, daljincem in internetom in naseljuje svet kreativnega delovanja, digitalnega informiranja in globalnega komuniciranja. Ali bo ta svet boljši od prejšnjega ali ne, pa ni več odvisno (samo) od njegovih zapisovalcev.

O avtorju

Nejc Gazvoda se je rodil v Novem mestu leta 1985. Napisal je zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide (GOGA, 2004, nominacija za najboljši literarni prvenec leta 2004, nagrada fabula 2006 za najboljšo zbirko kratke proze, nagrada Zlata ptica 2005 za literaturo), roman Camera Obscura (GOGA, 2006, nominacija za nagrado kresnik 2006) in roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo (Študentska založba, 2007).

Študira filmsko režijo na AGRFT v Ljubljani in je član Društva slovenskih pisateljev. V prostem času zbira ženske smehljaje in udomačuje ideje brez lastnika. Tako nastane vse, kar ustvari.

Nejc Gazvoda se je rodil v Novem mestu l. 1985 in je danes že uveljavljen slovenski prozaist. Za svoje prvo delo, zbirko kratke proze Vevericam nič ne uide, je l. 2006 prejel nagrado Dnevnikova fabula za najboljšo zbirko kratke proze, ter nagrado Liberalne akademije Zlata ptica.Tudi njegov prvi roman Camera obscura je pritegnil veliko pozornosti in načel vprašanje, ali je Nejc Gazvoda predstavnik nove prozne generacije pri nas.