Roman Simić (1972) je hrvaški avtor mlajše generacije, ki vsakih pet let izda izjemno knjigo. Doslej sta izšli dve njegovi knjigi: Mesto, na katerem bova prenočila (2000) in V kaj se zaljubljamo (2005), s katerima je postal nesporen ljubljenec hrvaške kritike. Za njegovo zadnjo zbirko kratkih zgodb, ki je leta 2005 prejela nagrado Jutarnjega lista, vsi literarni kritiki v en glas zatrjujejo, da gre za najboljšo, najbolj dodelano zbirko kratke proze na Hrvaškem v zadnjih 20 letih. Razlog je v njegovem elegantnem stilu, odličnih dialogih in neverjetno prepričljivi atmosferi. Predvsem pa, so prepričani, zmorejo govoriti z molkom in o molku ter pri tem graditi odlične zgodbe, kot to počne Simić, samo najboljši.

Njegova najnovejša knjiga, V kaj se zaljubljamo, se začenja z lirsko-meditativnim okvirjem za družinskega leva, kjer pripovedovalčeva kamera skače po spominih in fotografijah. Že tukaj se ujamemo v realnost, ki je za Simića nesimbolizirani ostanek, odpadek, ki obstaja nasproti spominu. Tako imamo tudi v naslednjih zgodbah pred seboj pisca, ki je filigranski restavrator svojih spominov in vtisov na temo odnosov med moškim in žensko. S tem poskuša prikazati različne obraze ljubezni.

Sicer prinaša 11 kratkih zgodb, ki so odmaknjene od dominantnih proznih modelov, ker se v njej ne zrcali naš vsakdan, temveč je govora o stvareh, ki so vselej zamolčane. Gre torej za precizno analizo neizgovorljivega. Vsaka zgodba vzame trenutek iz časa, ga opazuje, vzame iz pogojenosti z resničnostjo, ga postavi v svoj laboratorij korelacij in observacij, nadgradnje, da bi s tem morda lahko našel odgovor na vprašanje, v kaj se zaljubljamo. Njegove zgodbe govorijo o bizarnosti, samoti človeka v odmaknjenih pokrajinah onstran središč civilizacijskih dogajanj. Avtorju so od zunanjega dogajanja pomembnejši notranje dogajanje, doživljanje, notranji vzgibi in procesi spominjanja in občutenja.

Zgodbe odlikujejo različni pripovedni ritmi, ki se razlikujejo od zgodbe do zgodbe, pa tudi znotraj same zgodbe. Simić namreč zelo uspešno prilagaja ritem pripovedovanja ritmom, katere živimo. Pri njem književnost poskuša oponašati življenje in ne pripovedovati o njem. Slogovno sta za njegovo ustvarjanje značilni redukcija in naratološka fragmentarnost. Posebno kvaliteto pa prinašajo misli, zavite v svojevrstne girlande asociacij. Knjiga je na Hrvaškem že postala priznan literarni biser, enako se njegovim zgodbam godi v tujini.