Zoran Ferić (1961) je tipičen predstavnik nove generacije hrvaških pisateljev. Na Hrvaškem je postal obvezen tudi v šolah. Svojo pot pisca je začel s kratkimi zgodbami Mišolovka Walta Disneya (1996), Anđeo u ofsajdu (2000). V slednji, za katero je prejel dve eminentni hrvaški literarni nagradi: Ksaver Šandor Gjalski in nagrado Jutarnjega lista, se že vidi nakazan prehod v daljše prozne forme, ki se v Smrti deklice z vžigalicami (2002) izoblikuje v roman.

Po ustvarjalni pavzi imamo pred seboj Ferićev zadnji roman, Otroci s Patrasa (2005), za katerega je bil nominiran za nagrado Jutarnjega lista in se prebil med prvo peterico. Glavno pripovedno nit avtor razpleta ob štiridesetletnem gimnazijskem profesorju, ki se zaljubi v dijakinjo. Ta osnovni zaplet zgodbe Ferić nadgradi še z krizo srednjih let, krizo v zakonu brez otrok in travmatičnimi soočenji z rakavimi in podobnimi obolenji današnjega časa.

Prav ta knjiga je s strani kritike najbolje ocenjena, ker daleč najbolje dosega emocionalno resnico sodobnega Evropejca, resnico današnjega življenja. Predvsem prinaša delo cel diapazon razpoloženj sodobnega moškega, s čimer dosega zavidljivo plastičnost pripovedi. Ferić je tudi ljubitelj literarnih parabol. Iz njegovega teksta odseva implicitna polemika z bolestnostjo trenutka, v katerem živimo. S konstruiranjem absurdnih in grotesknih pripovednih svetov alegorično slika prostor, ki nas obkroža. Predvsem ga privlači bizarno, bolno in mrtvo v povsem vsakdanjih življenjskih zgodbah in urbanih temah. Skratka odpira pereče teme, jih dovršeno literarizira s prefinjeno mero provokativnosti. Njegova dela so stilno dodelana z veščo dramaturško zgradbo, njegov slog je prepoznaven, poln prepričljivih dialogov, s subtilnim izrisovanjem atmosfere pa dobijo njegova dela končno noto zelo premišljene avtorske izdelave literarnega dela. Ferić s svojim delom premakne sodobno akutno problematiko pedofiije iz zgolj škandalozne napihnjenosti publicistike in jo z literarnim problematiziranjem injicira v globjo zavest ter ji s tem daje poglobljeno noto.

Vsa njegova dela so v vseh državah dobro sprejeta. Kratke zgodbe so prevedene v angleški, nemški, španski, poljski, madžarski, slovenski in slovaški jezik. Za najboljšo zgodbo je prejel nagrado časopisa Plima leta 1999