Preprosti prvobitni prebivalec Britanske Kolumbije je skorajda že utonil v pozabo. O njegovi nekdanji veličini ne pričajo ne spomeniki ne razvaline. Na mestu, kjer je nekdaj stalo njegovo bivališče, sedaj stojijo lesene brunarice. Z izjemo risb, vrezanih v skril, ki so delo Indijancev iz plemena Haida[1] z otoka Queen Charlotte, ter kamnitih kladiv, kopij in puščičnih osi, izdelanih še pred prihodom belcev, o njegovem kratkem bivanju v Britanski Kolumbiji pričajo zgolj relikvije iz lesa, lubja ali trstja.

V okrožju Alberni na otoku Vancouver živita dve plemeni Indijancev, Sešati[2] in Optičesati[3]. Sešati pozimi živijo v vasici, ki se nahaja na čudovitem in dominantnem mestu zahodnega brega reke Tsomass.

Pred približno tridesetimi leti, ko sem se prvič srečal s pripadniki plemena Sešati, so ob pomembnih praznovanjih oz. potlačih[4] še vedno izvajali veliki ples Lokvana ali volčji obred. Dobro se še spominjam hrupnega oglašanja rogov, stresanja ropotulj in udarjanja palic ob leseno streho velike potlač hiše Velikega Toma, ko so Indijanci domnevno ugledali volkove na rečnem bregu nasproti vasi.

Takrat so nam še dovolili, da smo se udeležili obrednih potlačev in opazovali živalske in druge plese, med katerimi so bili najbolj znani plesi »panter«, »detelj«, »divji labod« in »raca«. Večinoma smo bili dobrodošli gostje indijanskih festivalov, če smo se le vzdržali smeha ali izkazovanja kakršnihkoli drugih čustev, razen dostojanstvenega zanimanja. Eden mojih tedanjih indijanskih znancev je bil tudi Ka-coop-et, ki so ga v okrožju bolje poznali pod imenom gospod Bill. Bil je tipičen predstavnik Sešatov – dokaj inteligenten in z obilico smisla za humor. Ko sva postala prijatelja, mi je v mešanici polomljene angleščine in jezika činuk[5] povedal nekaj zgodb iz ljudskega izročila svojega plemena. Izmed teh sem za objavo v tej knjigi izbral naslednje:

Kako je ševiš[6] postal veliki lovec na kite

Odkritje doline reke Tsomass

Pri drugi zgodbi, kot sem jo napisal, gre pravzaprav za sestavljenko treh različnih inačic iste zgodbe, ki sem jo slišal od Gilberta Malcolma Sproata okrog leta 1862, od Billa leta 1896 in od Charlesa A. Coxa, indijanskega agenta iz okrožja Alberni, kot mu jo je povedal stari Indijanec Ka-kay-un septembra 1921. Ka-kay-un trdi, da je bil njegov prapraded oče dveh mladih Indijancev, ki sta skupaj s sužnjem See-na-ulthom odkrila dolino, ki se danes imenuje Alberni. Bill po drugi strani zatrjuje, da sta dolino odkrila sinova Wick-in-in-isha.

Okvir za »Legende o Eut-le-tenu« mi je s pripovedovanjem pomagal postaviti prečastiti M. Swartout leta 1897. Gospod Swartout je bil misijonar indijanskih plemen na zahodni obali. Jezik domačinov je govoril tekoče in se je zelo potrudil, da je zgodbe povzel kar najbolj natančno. Nekaj let za tem je gospod Swartout utonil v času velikega neurja, ko je v odprtem čolnu poskušal prečkati morje med otoki v prelivu Barkley Soundu in krajem Ucluelet.

Ko sem zgodbe prevajal v angleški jezik, sem uporabil vse svoje takratno vedenje o Indijancih z Zahodne obale in otoka Vancouver ter njihovih običajih in navadah. Legende razkrivajo poezijo, ki je globoko prisotna v ljudskem izročilu Indijancev z zahodne obale Britanske Kolumbije. Glede imen krajev in še drugih dragocenih podatkov gre velika zahvala predvsem prijazni pomoči gospoda Coxa.

ALFRED CARNICHAEL

Viktorija, B.C.

VSEBINA

Za uvod
Poletno domovanje plemena Sešati
Legenda o Gromovnikih
Kako je ševiš postal veliki lovec na kite
Odkritje doline reke Tsomass
Legenda o Eut-le-tenu:
- Čarovnica E-iš-so-ulta
- Rojstvo Eut-le-tena
- Iskanje
- Smrt E-iš-so-ulte
- Volkodlak
- Uničenje volkodlaka
- Osvoboditev otrok
Nadaljnje pustolovščine Eut-le-tena:
- Veriga puščic do nebes
- Dve slepi skvo
- štiri strahovi, ki varujejo hišo Nas-nas-šupa[8]
- Preizkus z ognjem
- Astronomija po Eut-le-tenu