Opis vsebine:

V iztekajočem se življenju Kolarjevega starega borca ni velikih dramatičnih dogodkov; celo danes tako aktualnih razprtij okrog predlaganega spomenika krajevnim žrtvam revolucionarnega nasilja pisatelj ne požene v resnično zaostren spopad.

 

V ospredju je melanholična podoba neke starosti in minevanja, sestavljena iz številnih in povečini nerazveseljivih drobcev naključne vsakdanjosti, v katerih začutimo značilni utrip nekega odmaknjenega industrijsko-kmečkega kraja na Slovenskem. A ta utrip se pisateljevega junaka dotakne le na površini, kajti tok življenja ga je že dokončno izvrgel in zdaj lahko samo še stoji na bregu in ga izmodren, a nemočen opazuje.

Kolarjev svet je v tem tekstu svet fotografsko realističnih trenutnih posnetkov, ki praviloma osvetljujejo več kot samo eno plat obravnavane zadeve in ki jih deloma že zaradi junakovega značaja, še bolj pa zaradi avtorjevega prirojenega temperamenta, ki ga čutimo v ozadju (predvsem pa se izraža v konkretnem izboru pripovedne snovi), preveva ozračje nekakšne nepodkupljivo trezne skepse.

 

To ni svet vročega sonca, temveč svet »hladnih zvezd«. Nekdo, ki ga bo opazoval iz sredine današnjega življenjskega vrveža, bo morda reagiral nanj celo nestrpno in mu očital pomanjkanje dejavnega optimizma in podjetnosti – ali pa, na drugi strani, pomanjkanje resnično radikalnega nihilizma.

 

A ravno zaradi takih močnih barv, ki se zdijo v današnjem leposlovju skorajda obvezne, je pomembno, da se ohranja tudi kultura vmesnih odtenkov, ki nam navsezadnje najbrž edini lahko opišejo življenje pretežne večine ljudi takšno, kakršno v resnici je – ne samo v omrtvičenem stranskem rokavu, kot se zdi Kolarjeva Poljana, temveč tudi pod slepečim bliščem in brezdanjimi prepadi resničnih ali namišljenih metropol. To je smer, v katero pisec teži že od nekdaj: biti predvsem pričevalec, lovec na konkretna dejstva, ki že sama po sebi polemično spodbijajo različne patetične teorije o življenju.