Vsak stavek Mediteranskega brevirja nam nezadržno vzbuja radovednost, analogije doživetij, znanja in spoznanj. Moč besedila je ta, da nas prestavi v zunajbesedilno stvarnost, mitično, zgodovinsko resnično, nadresnično… Podoba se navezuje na podobo, misel na misel, dejstvo na dejstvo. Matvejević spusti sončne žarke skozi okna.

Ta knjiga je oda Sredozemlju, himna v najbolj svečanem pomenu. V njej so vse razmejitve in sosedstva tega vodnega prostranstva med Bosporjem in Gibraltarjem. Je evangelij sprave med dionizijskim in apolonskim načelom, med opitostjo in treznostjo, barokom in klasicizmom, poezijo in esejem.

Recenzija

"Redkokdaj na območju bivše Jugoslavije nastane delo, ki še po dveh desetletjih uživa tako vsesplošno odobravanje tudi na širšem kulturnem prostoru, ob tem pa deluje povsem sveže. Mediteranski brevir (prvič je pri nas izšel pred osmimi leti) Predraga Matvejevića, Zagrebčana, ki je predaval po vsem svetu, predvsem pa na Sorboni, je v prevodu lanskega Sovretovega nagrajenca občutljivo, senzibilno, nenadkriljivo eruditsko, a še zmeraj tekoče berljivo in predvsem s starimi zemljevidi bogato ilustrirano literarno esejistično pisanje o Mediteranu, ki mu z umetelno spretnostjo išče stične, pa tudi razločujoče značilnosti. Knjiga je bila do sedaj prevedena v precej tujih jezikov, zato so bila določena poglavja (denimo o otokih za japonski prevod) za posamezno izdajo dopolnjena.

Mi smo sedaj dobili nekakšno integralno dopolnjeno izdajo, ki v teh majskih dneh v vse čute požene tisti prijetno lebdeči občutek bližine Mediterana. Matvejević piše malo, a odlično (pred nekaj leti smo dobili tudi prevod njegove beneške miniaturke Drugačne Benetke), tako da na njegovo naslednjo knjigo, ki naj bi bila ali malce bolj politični Brodolom (o brodolomu Jugoslavije) ali pa spet podobno kot brevir esejistična Kruh Mediterana, čakamo že dolgo časa. Vsekakor pa ostaja dejstvo, da če bi na kak mediteranski otok lahko vzel le eno knjigo, bi bil to Mediteranski brevir." - Samo Rugelj