Opis vsebine:

Mark Twight je eden vodilnih ameriških alpinistov z dolgim seznamom ekstremno težkih prvenstvenih smeri na Aljaski in v pogorju Mont Blanca, s prvimi solo ponovitvami v Pamirju in kanadskem Skalnem gorovju ter z resnimi himalajskimi poskusi.

Tako kot smeri, ki jih je preplezal, je lahko nev

arno tudi njegovo pisanje. Nihče, vključno z njegovimi prijatelji in njim samim, ni varen pred njegovimi visokimi standardi in brezkompromisno kritiko. Večina zgodb je pravih biserov, ki natančno, boleče iskreno in včasih neprijetno pripovedujejo o ceni, ki jo je plačal, zato da je lahko plezal na najvišjem nivoju.

 

MARK TWIGHT
Alpinist, Individualist. Panker
Upornik z razlogom

Marko Prezelj

Vselej panker, smatram Alpski stil kot vstajo proti grabežljivi plezalni kulturi, proti zbirateljem, katerim je vrh ali ocena nadomestilo za doživetje. Borim se za položaj, ki dovoljuje udeležencem, da so zadovolnjni z manj. Preziram držo, redkeje posameznika. Nič novega ne govorim. Ne vsiljujem svojega mišljenja kot pravilnega za kogarkoli. Preprosto držim baklo minimalizma kot so jo nosili veliki možje pred mano: Winkler, Buhl, Messner in Chouinard. Njihova ramena so bila velika in močna.

 

Morda v sodobnem svetu ni prostora zanje, vendar bo žalosten dan, ko bo alpinizem poenoten, ko bo putolovščina proizvod in ko bo potreba po politični obzirnosti zadušila uporniški krik moža na konju.
Po gorah sem začel plezati iz ogorčenja nad ustanovami. Ustanove so kameleoni in danes smatram določeno vedenje, plezalne stile in itične drže dovolj pregrešne, da se jim zoperstavljam .

 

V osemdesetih, ko sem začel z alpinizmom, ki je imel tedaj pri nas še izrazit romantičen predznak, me je njegov pankerski pristop odbijal. Mislil sem, da je nekakšen ekshibicionist. Nisem imel veliko izkušenj, zgodbe alpinistov sem kritično sprejemal predvsem iz revij in knjig. Posredno srečanje s Twightom je bil zimski vzpon prek dveh njegovih smeri v francoskih Alpah. V mislih sem si utrdil mračno, agresivno osebo.

 

Kadar izražam svojo negotovost, strah in poskuse preseči privzete omejitve, me ljudje napačno razumejo. Sprašujejo, zakaj pišem o takih bolečih izkušnjah ali zakaj sem se sploh odločil zanje. Razumem, da /r njihova plezalska stvarnost drugačna od moje. Verjetno je bolj hobi kot način življenja, verjetno brez tveganj,/ ali stnrtouonosti, kakršno poznam jaz. Nedvomno tudi brez praznine za nesrečami, ki so mi ubile številne prijatelje in soplezalce.

 

Po eni strani so kritiki z mano vred ljudje, zato naj bi bili zmožni komuniciranja. Po drugi strani pa sem jaz videl "stvari, kijih, vi ljudje, ne boste verjeli", in če njihovo izkustvo ni enako, se naše oči ne morejo srečati. Moji čevlji jim niso prav in jaz ne bom nikoli hodil v njihovih čevljih, ne da bi se spominjal, kar sem videl.
Citat iz filma Blade Runner (1982) - Roy Batty: "I'veseen thingsyoupeople ivouldnt believe. Attackships onfire offthe shoulder ofOrion. I tvatched c-beams ... glitter in the dark near Tanhauser Gate. Ali those... moments willbe lost... in tirne, like tears... in rain. Time ...to die. "

 

Ob izidu knjige, marca 2001, mi je Mark poslal izvod z laskavim posvetilom, ki ga je zaključil z upanjem na skorajšnje srečanje. Srečala sva se šele aprila 2004, ko je organiziral moje predavanje v Boulderju, Colorado.

 

Kot že nekajkrat doslej, sem ob prvem srečanju spet nezavedno odvrgel zmotne predsodke. Prijazen človek z izdelanim mnenjem in iskreno toplino je name naredil navdušujoč vtis. Osebni stik in grenka predstava, ustvarjena s pomočjo posrednikov — medijev, nista bila v ničemer sorodna. Zato je najino plemensko sorodstvo prišlo na plan že po nekaj minutah odkritega pogovora. Bil sem počaščen, da lahko preživiva nekaj časa skupaj. Z Markom nisva le soimenjaka, ampak v veliki meri tudi somišljenika.

 

Posebej me je pritegnil z jasnim izražanjem brez pretirane rabe osladnih presežnikov, značilnih za ameriško kulturo. Na svoj način je Mark njen antipod.

 

Ostro okolje nam naprti dolgotrajne preizkušnje, katere ceni naša vera. Resna smer sili k pogledu v svojo lastno notranjost in k analiziranju samega sebe ter nudi možnosti za to. Dolga, boleča doživetja učijo bolje kot katera koli druga preizkušnja duha. Številni, ki so pogledali v ogledalo gora, so videli svojo zanikrnost, zato so prilagodili ideale drugih religij, da so našminkali svojo lastno nezadostnost. Ali pa so, kakor se je najbolje dalo, omejili izkušnje v gorah na kratke dosežke, pri katerih pogled v lastno notranjost ni bil mogoč in ni bil potreben. Vera Alpskega stila razvrsti značaje — nastopači odpadajo ves čas.

 

Zdaj se poznava že nekaj let. Njegov vpliv na mojo alpinistično Kariero je na videz bežen, a v resnici veliko močnejši, kot se zdi. S knjigo, katero sem prebral na mah, me je utrdil v predrznem prepričanju, da moram misliti s svojo glavo (še posebej s poglavjem o tradicionalnih vrednotah). Z opremo, katero mi je velikodušno ponudil, še preden sva se spoznala, pa je svojo besedno podporo mojemu početju materializiral na način, podoben božični zgodbici za lahko noč — kot ustanovitelj in lastnik podjetja Grivel North America me je brez posebnih pogojev, zahtev ali vprašanj, zalagal 1 opremo za ledno plezanje. To se je zgodilo prav v času, ko so tudi mojo predanost alpinizmu dodobra načeli "paraziti", s katerimi se -popada Mark. Spoznanje, da je to, kar počnem, všečno človeku, Id alpinizem pozna "od znotraj", je bilo prava poživitev zame.

 

Markove izpovedi sem prebral z užitkom in kančkom zavisti, saj jih sam ne bi znal ali upal tako iskreno napisati. Resnica je že od nekdaj stvar interpretacije, a Mark Twight, serijski plezalec, jo predstavlja tako, da boli. Nesramno utruja z občutki jeze in gneva, kar utegne bralca, vajenega domoljubne patetike ali poduhovljenega filozofiranja, prestrašiti. ...

 

Kazalo

 

Mark Twight Marko PrezeIj
Predgovor Brian Enos
Uvod
Solo v Grands Charmozu
Poljubi ali ubij
Blišč in obup
Kopel resničnosti (Fragment)
Vzpon in padec ameriškega alpinista
Trpim, torej sem
Abattoir
Nebesa se nikoli ne smejijo
Na moj način: kratek pogovor s Tomom Česnom
Polet na preprogi perestrojke
Proti volji
Hiša bolečine
Življenje, ki ga živiš, preden umreš
Oddaljeno opozorilo
Oporna točka: pogovor z Jeanom-Cristophom Lafaillom
Ni časa za solze
To si želel, to dobil
Natezanje s Twightom
Chamonix: čez rob ali pod zemljo
Glas odpadnika - Gospod Sitnoba razgali tradicionalne vrednote
Dim v očeh
Glas odpadnika - Tekmovalnost uniči popolno svobodo
Dar, ki neprestano daje

Zagovor elitističnega stališča - Zavedanje samega sebe v Slovaški direktni smeri v Denalij

 

Kaj se skriva v naslovu?
Zahvale