Avtorsko pravo v digitalni dobi

Avtorsko pravo je sistem pravnih pravil, katerih primarni cilj je spodbujanje ustvarjanja literarnih in umetniških del. Večni izziv avtorskega prava je, kako določiti, kje se končajo izključne pravice avtorja in se začne prost javni dostop.

Digitalna tehnologija, še posebej internet, ki je s svojo digitalno, interaktivno in razdrobljeno medmrežno arhitekturo drastično spremenil dinamiko in ekonomiko kopiranja, še dodatno obremenjuje že tako problematično in krhko ravnotežje med lastninskimi interesi na avtorskih delih na eni strani in javnim dostopom do teh del na drugi.

Kako naj se zakonodajalec odzove na tehnološki fenomen, ki na eni strani omogoča popolno in zelo poceni reprodukcijo ter nadvse učinkovito distribucijo avtorskih del, po drugi strani pa lahko omogoča popoln nadzor nad vsako uporabo avtorskih del? Ali naj določi, da je na internetu »vse prepovedano«, ali naj dopusti, da bo »vse dovoljeno«?

Zakonodajne rešitve so že sprejete, vendar se nekateri sprašujejo, ali bo t. i. digitalna agenda in še posebej uveljavljanje pravnega varstva tehnoloških ukrepov nekoč spoznana kot devianten pojav od sicer uravnoteženega sistema pravil za spodbujanje ustvarjalnosti pred pohodom digitalne tehnologije.

Avtorica v delu išče odgovor na to vprašanje, kar ji ponuja priložnost, da skuša poiskati odgovore na nekaj »lažjih«, brez katerih pa bi bila obravnava izzivov in odzivov, ki jih digitalna tehnologija danes zastavlja avtorskemu pravu, pravzaprav nemogoča, saj pretresajo avtorsko pravo v njegovih temeljih.

V delu so tako obravnavana vprašanja: zakaj je avtorsko pravo nastalo in kako je nastajalo; katere cilje zasleduje in kako so filozofsko utemeljeni; kakšne izzive je prinesla digitalizacija in kako so se na izzive odzvale različne interesne skupine; katere so bile bolj uspešne pri mednarodnih zakonodajalcih in katere v nacionalnih parlamentih; kakšne zakonodajne rešitve so bile predlagane in sprejete; katere cilje se z njimi zasleduje in ali so se izkazale za učinkovite in uspešne; kako se je zaradi teh zakonodajnih novosti spremenilo avtorsko pravo; kakšen vpliv imajo te spremembe za svoboščine posameznikov, tradicionalne dovoljene uporabe avtorskih del in položaj konkurentov in uporabnikov na trgu.

In za konec: ali prelom tisočletja zaznamuje konec avtorskega prava oziroma konec avtorskega prava, kakršnega smo poznali dobrih tristo let – to je od njegovih prvih zakonov, velikih konvencij konec devetnajstega stoletja, vseh njihovih dopolnitev in revizij do konvencij in nacionalnih zakonov na prelomu tisočletja, ki implementirajo digitalno agendo.

To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5 (priznanje avtorstva, nekomercialno brez predelav). V skladu s to licenco je mogoče vsakemu uporabniku ob priznanju avtorstva delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati in dajati v najem, vendar samo v nekomercialne namene. Dela ni dovoljeno predelovati.

O avtorici

Maja Bogataj Jančič je diplomantka Pravne fakultete v Ljubljani (1996). Magistrirala je na Pravni fakulteti v Ljubljani (1999, ekonomija), Harvard Law School (2000, pravo) in Facoltá di Giurisprudenza di Torino (2005, intelektualna lastnina). Doktorirala je na Pravni fakulteti v Ljubljani (2006, avtorsko pravo). Med študijem v tujini je prejela štipendije Banke Slovenije in štipendijo Ron Brown ameriške vlade. Leta 2000 je prejela nagrado mlada pravnica leta Društva pravnikov Slovenije. Je avtorica številnih člankov s področja intelektualne lastnine in soavtorica več knjig s področja interneta in prava intelektualne lastnine.

Njeno raziskovalno in akademsko delo je osredotočeno na intelektualno lastnino, zlasti avtorsko pravo. Sodeluje pri številnih mednarodnih projektih. Je razsodnica v postopkih za alternativno reševanje domenskih sporov za domenski prostor .si. Na Pravni fakulteti v Ljubljani je v šolskem letu 2001/2002 in 2002/2003 vodila seminarje internet in pravo. Vodila je projekt Creative Commons Slovenija, za katerega je zdaj svetovalka vodji za pravna vprašanja. Je ustanoviteljica in vodja Inštituta za intelektualno lastnino.